”Slovenija je država, ki izvaža delirij in blokira psihoanalizo” – Slovensko društvo za lacanovsko psihoanalizo

”Slovenija je država, ki izvaža delirij in blokira psihoanalizo”

V ponedeljek, 12. junija 2017, je v reviji Lacan Quotidien izšel prvi članek trilogije NINA VERSUS ŽIŽEK predsednice SDLP in sekretarke lacanovskega političnega gibanja ZADIG-Ljubljana dr. Nine Krajnik. Objavljamo prevod članka.

 

V Žižkovem žrelu

 

Pred kratkim sem bila New Yorku. V knjižnici neke kavarne v hipsterski četrti Williamsbourg naletim na skupino študentov, ki strastno razpravljajo o najnovejših političnih dogodkih v mestu. ”Od kod si?”, vpraša prijazen Američan. ”Iz Slovenije.” ”O, tako kot lacanovski filozof Žižek?” ”Tako je”, odvrnem, nekoliko presenečena, da ni omenil nove ameriške prve dame. ”Kaj počneš v Sloveniji?”, nadaljuje. ”Študirala sem filozofijo, ampak sedaj sem psihoanalitičarka. Trenutno vzpostavljam lacanovsko organizacijo.” ”Awesome! Ampak ali niso vsi v Sloveniji zainteresirani za Lacana?”

Znana šala in obenem odlična iztočnica za pogovor na lep newyorški majski dan. Ni skrivnost, da Slovenija kotira visoko med tistimi, ki radi citirajo Lacana. Po desetletjih Žižkovih nastopov na mednarodnem prizorišču je mala država vsekakor zažarela s ponosom, da je prepoznana na medijskem in akademskem zemljevidu. Žižek – ”najslavnejši Lacanovec!” Njegove knjige – ”psihoanaliza za vsako gospodinjstvo!” Njegovi govori – ”nezavedno Balkana”, ki vžiga mlade, navdušene nad ”nevarnostjo misli” in ”radikalnostjo intelekta.”

Na prvi pogled se ti reklamni označevalci morda ne zdijo zaskrbljujoči in celo utegnejo prikazati Slovenijo kot ”Lacanovsko državo.” Toda kar je do sedaj ostalo popolnoma neznano je, da v Sloveniji vse do leta 2015 ni bilo lacanovskih psihoanalitikov. Nobena od lacanovskih psihoanalitičnih organizacij ni bila prisotna in lacanovska psihoanalitična praksa ni obstajala. Kar pomeni, da je Slovenija dejansko ostala ena izmed redkih držav v svetovnem merilu, ki ni nikdar sprejela lacanovske psihoanalize.

Nenavadno, pravite? In niste v zmoti. Toda tisto, kar je nemara še bolj presenetljivo je, da je edina oseba, ki je aktivno nastopala proti lacanovski psihoanalizi natanko Žižek – in to ne le zadnjih 35 let, temveč predvsem, kot se je lacanovska psihoanaliza pred dvemi leti končno pojavila.

A kako je mogoče, da v ”Žižkovi deželi” do sedaj ni bilo lacanovskih psihoanalitikov? Ali še drugače, kako je mogoče, da v nekem prostoru vsi vedo za Lacana, a nihče ne postane psihoanalitik? In nenazadnje, zakaj bi Žižek, ki se promovira kot ”promotor Lacana”, izdal prepoved tistim, ki so končno želeli podpreti prisotnost psihoanalize v Sloveniji?

Zato, ker je bila Slovenija skoraj štirideset let ujeta v Žižkovem žrelu. Modificirane, privatizirane in zavajajoče institucionalizirane Žižkove teorije so vzpostavile slovenski lacanovski delirij, ki je blokiral prisotnost psihoanalitičnega diskurza, medtem ko je istočasno postal znan slovenski izvozni produkt. Da, Slovenija je država, ki izvaža delirij in blokira psihoanalizo. A kako se je to pravzaprav zgodilo?

Konceptualna pomota

Lacanova dela so vstopila v slovenski, tedaj jugoslovanski prostor, pod paradoksnim označevalcem ”teoretska psihoanaliza”, utemeljenim na premisi, da razmišljanje o teoriji iz nekoga napravi ”teoretskega psihoanalitika”, medtem ko je klinika v funkciji dekoracije grandiozne filozofske vednosti. Ta ”nedolžna” redukcija je vzpostavila najmočnejši odpor proti psihoanalizi, ki  obstaja v našem času, saj je postala natanko to, proti čemur sta opozarjala Freud in Lacan – spekulativni Weltanschauung, ponavljajoči se Schwärmerei, ki niha med dvema diskurzoma in vsemu podeli smisel s tem, da pogoltne realno.

Organizacijska prevara

Navkljub temu, da ni nikdar vključeval niti enega psihoanalitika, se je Žižkov krog razglasil za ”Ljubljansko psihoanalitično Šolo” ali ”Ljubljansko lacanovsko Šolo.” Organizacija je oblikovala generacije v prepričanju, da nikomur ni potrebno vstopiti v analizo, da bi lahko razvijal psihoanalitične koncepte, družbene ali kulturne fenomene ali celo katerikoli klinični primer. Ta projekt je spremljalo akademsko sektaštvo in nadzor nad javnimi razpravami, ki sta izhajala iz privatizacije založb in oddelkov na univerzah v Ljubljani, zavarovane z zaščito finančnih virov blizu tajkunski eliti, ki se je vzpostavila po padcu Jugoslavije.

Kot je dobro zaznal moj prijatelj, srbski psihoanalitik Branimir Stojanović, je ”logiko slovenskega lacanovskega fiozofa definiral oralno-sadistični trenutek goltanja in inkorporacije družbene lastnine. To pa je s seboj nosilo tudi prepoved iz obdobja socializma: psihoanaliza je dovoljena, psihoanalitiki so prepovedani.” Ta ekonomska privatizacija je eskalirala v megalomanskem označevalcu Žižkove skupine, znane kot ”Lacanovska trojka” alias ”trije, ki vladajo v imenu Lacana.” V tej zastavitvi je bila lacanovska psihoanaliza izmaličena, da bi lahko postala (in tudi ostala) Žižkov objekt privatizacije.

Toda to, kar se je zgodilo v Sloveniji, se je razširilo drugam. Danes ljudje od Ljubljane do New Yorka delijo interes za to izkrivljenost, pri čemer se redko zavedajo, da je Žižkova deviacija lacanovski psihoanalizi napravila več škode, kakor bi jo karkoli in kadarkoli lahko, saj je proti njej vzpostavila odpor in s tem onemogočila njen napredek. To je odpor, ki omrtviči in je v Sloveniji štirideset let preprečeval prisotnost analitičnega diskurza. Zato tudi  ni brez posledic, kjerkoli je danes še vedno zmotno priznan.

”Da, Slovenci so vselej imeli interes za lacanovsko psihoanalizo”, povem ameriškemu prijatelju. Tisto, česar niso imeli, je želja do psihoanalize. To je želja, ki nas šele sedaj vodi skozi degradacije, ki smo jim bili v Sloveniji priča, v kolikor je bila predhodna struktura, v katero je bil vpeljan subjekt, označevalna struktura popolne obrambe. To je želja, ki razkriva stebre Žižkovega dejanskega anti-lacanovskega diskurza, kar je nenazadnje ista želja, ki psihoanalizo končno vodi do dolžnosti, ki jih ima v Sloveniji, kakor tudi drugod po svetu.

Originalni članek dr. Nine Krajnik In Žižek’s Jaws si lahko preberete na tej povezavi:

Lacan Quotidien n° 719 – ÉDITORIAL Anaëlle Lebovits-Quenehen – Champs freudien année zéro – Controverse sur le trotskisme – Nina versus Zizek – Vers une refonte de l’enseignement dans le Champ freudien – Lacan Cotidiano