”Celotno delo Slavoja Žižka temelji na plagiiranju Jacquesa-Alaina Millerja” – Slovensko društvo za lacanovsko psihoanalizo

”Celotno delo Slavoja Žižka temelji na plagiiranju Jacquesa-Alaina Millerja”

V sredo, 14. junija 2017, je v reviji Lacan Quotidien izšel drugi članek trilogije NINA VERSUS ŽIŽEK predsednice SDLP in sekretarke lacanovskega političnega gibanja ZADIG-Ljubljana dr. Nine Krajnik. Objavljamo prevod članka.

 

Žižek, prevarant

 

Leta 2014 sem se vrnila v Slovenijo. Odločena, da bom pričela z lacanovsko psihoanalizo, kjer ta še ni bila prisotna, sem obiskala Mladena Dolarja.

Mladen Dolar je slovenski ”lacanovski filozof”, član društva za ”teoretsko psihoanalizo” in številka dve Žižkove ”lacanovske trojke.” ”Kakšne so novice iz sveta?”, pravi z vedno prisotnim veselim nasmehom. Sediva v Žižkovem stanovanju, kamor se je preselil pred časom. ”Načrtujem, da bom pričela s psihoanalitično prakso v Sloveniji. Vzpostavila gibanje. Seminarji Freudovskega polja se bodo kmalu pričeli. In vsi ste več kot dobrodošli!” Nenadoma se situacija spremeni in vedno prisotni veseli nasmeh izgine: ”Lacanovska psihoanaliza v Sloveniji?”, pravi skozi stisnjene ustnice: ”To bo težko. Ne bi vam priporočal, da greste v to. Imeli boste vse sorte probleme. Našega filozofskega društva se nihče ne boji. Vas pa se bodo.”

Toda kdo bi se bal lacanovskih psihoanalitikov v Sloveniji? In zakaj? Odgovori so se razkrili takoj, ko so v Ljubljani nastopile prve obstrukcije psihoanalitičnih projektov, ki jih je sprožila edina oseba, ki je prepovedala sodelovanje s slovenskimi lacanovskimi psihoanalitki – Žižek. A čemu vznik tesnobe, paranoje in oznaka nekoga, ki pričenja s psihoanalitičnim projektom, da je vohun, ki se je v domovino vrnil zato, da bi nekaj razkril?

  1. Žižek, plagiator: Eno izmed manj znanih dejstev je, da Žižkovo celotno delo temelji na njegovem plagiiranju besedil Jacquesa-Alaina Millerja. Že v 80-ih letih, ko je bil Žižek neznan, so Millerjeva dela postala njegova glavna referenca, skrita v produkciji brikolaža. To je odločilno prispevalo k Žižkovi uveljavitvi na mednarodnem področju, medtem ko so Millerjevi teksti ostali redko, obenem pa tudi izjemno selektivno prevajani v slovenski jezik. Rezultat tega je, da je kopiranje odstavkov ter Lacanovih in Millerjevih idej redno prisotno med mladimi ”lacanovskimi filozofi” v Ljubljani, ki z namenom, da bi to prikrili, diskreditirajo Svetovno psihoanalitično zvezo.
  1. Žižek, ”Raubdruck” Seminarja XI: Žižek ni ukradel samo Millerjevih idej, temveč tudi založniške postopke Lacanovih seminarjev, kot se je zgodilo v primeru druge izdaje Štirih temeljnih konceptov psihoanalize v slovenski jezik. Prvi slovenski prevajalci so bili odrinjeni, medtem ko je bila izdaja predstavljena kot delo – Žižka.
  1. Žižek, sofist: Običajna strategija Žižka in njegove ljubljanske skupine je, da prepišejo tuje besedilo, izvirnega avtorja napadejo z osebno ali ”psevdo-intelektualno” diskreditacijo, podtaknejo slamnati argument, dodajo sofistični komentar nato pa onemogočijo javno razpravo ter vse skupaj prodajo kot svoje. Rezultat tega so intelektualna nepoštenost, obrekovanja in ad hominem argumenti proti izvirnim avtorjem. To usodno paralizira slovenski javni prostor, saj preprečuje javno razpravo.
  1. Žižek, sektaš: Žižkova filozofska skupina, ki se predstavlja kot ”Ljubljanska lacanovska Šola”, temelji na desetletjih brutalnega sektaštva, diskreditacijah in onemogočanju vsakogar, ki se v Sloveniji ukvarja z Lacanom, medtem ko je organizacija za javnost zaprta. To se je pričelo z diskreditacijo prvih slovenskih filozofov, ki so se v 70-ih letih v Parizu udeleževali psihoanalitičnih seminarjev, medtem ko je z nastopom Freudovskega polja leta 2015 zavzelo radikalne razsežnosti.
  1. Žižek, zaveznik tajkunske elite: Projekti ”lacanovskih filozofov” v Sloveniji so redno financirani s strani javnih sredstev, kar izhaja iz njihovih povezav na ministrstvih, s čimer so kršeni postopki. V zameno je Žižkova ”teoretska psihoanaliza” v službi političnega establishmenta, ki podpira skorumpirano politiko in kleptokracijo slovenskega javnega proračuna, zato da si lahko zagotavlja objavo svoje doktrine in zaskrbljujoče povprečnih del svojih slovenskih privržencev.
  1. Žižek, šarlatan: Vrsto let se mladi študenti obračajo na Žižka kot predpostavljenega psihoanalitika, pri čemer kot odgovor prejemajo osebna poniževanja. Navkljub temu, da Žižek ni nikoli prakticiral psihoanalize, se s tem postavlja glavno etično vprašanje: kaj pomeni, če se nekdo predstavlja lažno in obenem gradi vtis, da je ”lacanovec”, brez da bi nase vzel konsekvence tega?
  1. Žižek, cenzor: Razkritje vseh navedenih dejstev je v Sloveniji še vedno močno cenzurirano, tako kot so cenzurirane informacije o prisotnosti lacanovske psihoanalize. Intervjuji in publikacije, ki izpostavljajo te informacije, ostajajo neobjavljene, zlasti s strani ”javnih medijev”, ki usmerjeno promovirajo Žižkova zavajanja, navkljub uradnim prošnjam za korektno poročanje o Lacanovih in Millerjevih delih. Istočasno je razkritje teh dejstev v tujini pogosto pospremljeno z nejevero.

Suma summarum: Žižek, prevarant: Z Žižkom psihoanaliza ni postala le konceptualno sprevržena verzija teorije hitre konsumpcije, predstavljene kot prêt-à-porter, pač pa tudi psihoanaliza, ki je natanko iz tega razloga odprta za različne zlorabe, kakor se je to najresneje zgodilo v naši domovini. S tem ko je Žižek izigral Lacana in vse okoli njega, je proizvedel situacijo, ki ni bila zmožna spremembe, saj je bila zakrinkana v tržni označevalec ”subverzivnosti.” Rečeno na kratko: Žižek je predstavil psihoanalizo brez psihoanalize. Ta drža je bila zgrajena na prevarantstvu, ki danes Žižka ne uvršča ne med promotorje ne med zaveznike, temveč sovražnike psihoanalize. Ta prevara ostaja prikrita s tem, da razdira vezi med tistimi, ki še vedno cenijo psihoanalizo – na tak ali drugačen način.

”Bi se želeli pridružiti psihoanalitičnemu gibanju?” prijazno povprašam Mladena Dolarja. Po nekaj dneh tišine pride odgovor: ”Bi. A Žižek ne dovoli. Ne želi sodelovanja z lacanovskimi psihoanalitiki, ampak če se pridružim jaz, bodo ljudje mislili, da je v trojki razdor.” Gre za kategorični primer tiranske agonije in padec prve domine v seriji napadov na lacanovske psihoanalitike, ki bodo sledili. Gre za izdajo psihoanalitične stvari in mojega mladega zaupanja, zato da bi se prikrilo staro prevarantstvo.

Originalni članek Žižek the fraud si lahko preberete na tej povezavi:

Lacan Quotidien n° 720 – Venezuela – Destinée de la psychanalyse – Nina versus Žižek – Zadig en Italie – Champ freudien Année Zéro – Nouvelle polémique sur le psychanalyste