04.10.2016

Slovensko društvo za lacanovsko psihoanalizo (SDLP) je 27. septembra 2016 slovensko javnost prvič obvestilo o tem, da Društvo za teoretsko psihoanalizo (DTP) in z njim povezane institucije (Podiplomska Šola ZRC SAZU) pod vodstvom Mladena Dolarja in Slavoja Žižka eno leto in pol (od 4. februarja 2015) namerno ovirajo dogodke, ki jih organizira SDLP in osebno diskreditirajo prve slovenske lacanovske psihoanalitike. 

4. oktobra 2016 je Slovensko društvo za lacanovsko psihoanalizo (SDLP) prejelo pismo srbskega lacanovskega psihoanalitika, člana Beograjskega psihoanalitičnega društva, Branimirja Stojanovića, ki analizira vzroke za oviranje prve slovenske lacanovske organizacije s strani Mladena Dolarja in Slavoja Žižka ter zgodovinske razloge za pozno pojavitev lacanovske psihoanalize v Sloveniji. 

Pismo objavljamo v celoti.

 

Piše: Branimir Stojanović 

 

Z javnim pozivom Slovenskega društva za lacanovsko psihoanalizo dne 27. septembra 2016 je petintridesetletna zgodovina lacanovstva v Sloveniji v navezavi na Lacanove logične čase kot logike psihoanalitične seanse dobila tisto, kar ji je do sedaj manjkalo: zaključek. Ta poziv javnosti ima preprosto strukturo in mogoče ga je zvesti na preprosto sporočilo: »Javnosti sporočamo, da v Sloveniji obstaja psihoanalitično društvo, ki formira psihoanalitike lacanovske orientacije in da obstajajo psihoanalitiki.«

 

Toda zakaj sporočilo, da v Sloveniji kot »psihoanalitični državi« obstajajo psihoanalitiki, zbuja panične odzive? In kako je sploh mogoče, da v tej »psihoanalitični državi« do sedaj ni obstajal niti en psihoanalitik lacanovske orientacije? Odgovor na to enigmatično vprašanje je enostaven: LACANOVSKI FILOZOF. Lacanovski filozof je figura, ki že več kot trideset let blokira, ne le obstoj psihoanalitikov, pač pa ima pogubne učinke tudi na intelektualno življenje v Sloveniji, saj ga ukinja.

 

Vprašanje o tem se je pojavilo natanko po logiki psihoanalitične seanse: v prvem trenutku logičnega časa, to je v trenutku pogleda (instant de voir), torej tedaj, ko je pred petintridesetimi leti nekdo zastavil vprašanje: »Zakaj psihoanaliza v socializmu, torej tudi v Sloveniji, ne obstaja?«

 

Po desetih letih, kolikor je trajal proces prvobitne akumulacije sredstev in pogojev, da se na to vprašanje odgovori, pa tudi evforije, ki jo je ta trenutek logičnega časa proizvedel, se danes pozablja, da je prvobitna akumulacija nasilen proces. Za bodoče raziskovalce jugoslovanskega socializma bi bilo torej zanimivo, da bi si pri tem zastavili vprašanje: Kako je Društvu za teoretsko psihoanalizo, kot eni prvih NGO organizacij v Jugoslaviji uspelo, da je privatiziralo tako izjemne družbene in infrastrukturne vire: časopise, založbe, inštitute in oddelke na humanističnih fakultetah? To nakazuje, da za figuro lacanovskega filozofa deluje izjemna moč privatizacije družbenega lastništva, ki se danes odraža prek logike privatizacije javno-zasebnega sodelovanja in prek prepovedi razprave o tem obdobju. Tisto, kar je ostalo trajno vgrajeno v lacanovskega filozofa, je oralno-sadistični moment požiranja in inkorporacije družbene lastnine. Ta pa s seboj nosi tudi prepoved iz obdobja socializma, ki je za lacanovskega filozofa konstitutivna: psihoanaliza je dovoljena, psihoanalitiki so prepovedani!

 

Po trenutku pogleda, ki je trajal deset let, je na vrsto prišel drugi trenutek logičnega časa. To je trenutek razmišljanja ali kontemplacije (moment pour comprendre), ki v Sloveniji traja že več kot dvajset let. Za ta trenutek logičnega časa je pomembno poudariti, da deluje vnazajsko, s čimer oblikuje negibljivo strukturo. Nepremičnost je natanko njegov subjektivni pogoj obstoja. To je kontemplativna nepremičnost subjekta in sveta: jaz se ne premikam, svet se ne premika! Prav to pa je mesto in skrit rojstni kraj LACANOVSKEGA FILOZOFA, ki je nastal iz mrtvega časa in zato v svojem delovanju ohranja mrtvi čas, v katerem prek neumnega dvoma šiva nezapolnljiv razkorak, ki se skriva v njegovem imenu: ALI lacanovec ALI filozof.

 

Sporočilo za javnost Slovenskega društva za lacanovsko psihoanalizo z dne 27. septembra 2016 je tretji moment logičnega časa zgodovine lacanovstva v Sloveniji. To je trenutek sklepa (moment de conclure) v katerem je subjekt nazadnje prepoznal svojo željo, ki je bila prej prisotna in potlačena v vprašanju: »Zakaj v Sloveniji psihoanaliza ne obstaja?«, torej prek sintagme LACANOVSKI FILOZOF. Ta želja se danes zaključuje s sklepom: Slovensko društvo za lacanovsko psihoanalizo!