fbpx

31.07.2017

Piše: Nina Krajnik 

 

Slovenija je od leta 1982 priča specifičnemu pojavu. Ta pojav je mogoče razumeti tako, kakor se ga najbolj običajno, najhitreje, najbolj splošno in zato tudi najbolj množično razume. Je »slaven«. Je »pomemben«. Je »intelektualen«. Je »massively international.« Ima svojo tradicijo, svoje privržence in na javnih univerzah vzgaja mlade generacije. Dovolj razlogov, da deluje kot garant S1.

Toda ta pojav se utemeljuje na označevalcih, na katere je slovensko okolje zaradi njihove dolgoletne rabe navajeno do te mere, da v njih ne zasliši zvena logične diskrepance, ki ji najbolj običajno pravimo laž. Obenem pa je njihov učinek težje zaznati, saj imajo (tako kot vsaka tradicija), učinek statičnosti. Gre za označevalce: »teoretski psihoanalitik« in »teoretska psihoanaliza«, na osnovi katerih se predstavlja društvo po imenu »Društvo za teoretsko psihoanalizo.«

Poglejmo, v čem je paradoks teh označevalcev in kaj proizvajajo.

 

1.»Teoretski psihoanalitik«     

Izraz »teoretski psihoanalitik« je bistroumni nesmisel. Ne le, ker je protisloven, pač pa ker je nemogoč – tudi za druga področja.

Ali je filozof, ki razmišlja o medicini (jasno na podlagi določene teorije, kako drugače sicer bi), teoretski zdravnik? Ali je filozof, ki filozofira o fiziki, teoretski fizik? Ali je filozof, ki piše o glasbi, teoretski glasbenik? Če je odgovor ne, se logično postavlja vprašanje, zakaj bi bil filozof, ki piše, misli in filozofira o psihoanalizi, teoretski psihoanalitik.

Vsa področja vednosti tvorita neka teorija in praksa in (zakaj ne) tudi morebitno filozofsko vprašanje. Vsako od teh področij ima tudi svojo logiko, na kakšen način se sooča z mejo lastne vednosti. Medtem pa filozofijo določa, da k nekemu polju pristopa iz drugačne pozicije.

Filozofiji so druga področja njen pogoj, torej pogoj mišljenja. Mišljenje in vednost sta mogoča o vsem (vsekakor tudi o psihoanalitični teoriji) in tega filozofiji nič ne preprečuje. Vendar pa to ne pomeni, da je filozof, ki razmišlja o psihoanalizi, tudi »neke vrste« psihoanalitik, tako kot filozof, ki na podlagi teorije razmišlja o znanosti, umetnosti ali medicini, ni »neke vrste« zdravnik, znanstvenik ali umetnik (torej »teoretski«). Biti teoretik, ki se ukvarja s psihoanalitično teorijo, natanko ne pomeni biti psiho-analitik.

Na ta paradoks najbolj jasno nakazuje dejavnost sama. Kaj natančno namreč teoretizira »filozof alias teoretski psihoanalitik«? Dejstvo je, da se ukvarja s psihoanalitično teorijo. Toda kaj teoretizira? Psihoanalitično teorijo? Še enkrat? Če svojih idej o psihoanalizi ne črpa iz psihoanalitične klinike niti jih ne podvrže kliničnemu preizkusu, potem ne gre za razvijanje psihoanalitičnih konceptov (kakor »filozof/teoretski psihoanalitik« sicer pogosto sam razume svojo dejavnost).

 

2. »Teoretska psihoanaliza« in »klinična psihoanaliza«

Ta ločnica je umetna. Seveda obstajata psihoanalitična teorija in psihoanalitična klinika. Ne obstajata pa »teoretska psihoanaliza« in »praktična psihoanaliza«. Psihoanaliza je klinika IN teorija, in to v medsebojni pogojenosti. Psihoanalitična teorija je teoretizacija prakse. Psihoanalitična praksa pa je mogoča na osnovi orientacije teoretskega dispozitiva, začenši s teoretsko postavko Freudove hipoteze nezavednega. Ta logika je lastna analitični proceduri, njenemu poteku in koncu. Iz tega razloga psihoanalize ni mogoče razdeliti na dve vrsti.

Natanko ta razdelitev je v Sloveniji postavljena prek imenovanja »Društvo za teoretsko psihoanalizo«. Strukturna poteza izključevanja, pa tudi zanikanja, je torej prisotna že v samem imenu. Zato ni nenavadno, da Društvo za teoretsko psihoanalizo po tej logiki deluje tudi sicer.

S svojim imenovanjem namreč ustvarja lažno nasprotje, ki se izteče v paradoksno postavko, da so psihoanalitične organizacije, ki vselej vključujejo kliniko in teorijo, izključno organizacije za »klinično psihoanalizo.«

 

3. »Društvo za teoretsko psihoanalizo«

Kot je poudaril Jacques-Alain Miller: »Društvo za teoretsko psihoanalizo je la fausse monnaie – lažna valuta oziroma ponarejen denar.« Kaj to pomeni? Društvo za teoretsko psihoanalizo je valuta. S tem se trguje. Toda ta valuta je lažna in njena vrednost ponarejena.

Znižanje vrednosti denarja ali njegovo ponarejanje se pojavita bodisi zaradi ekonomske krize, ko se želi neko okolje napraviti konkurenčnejše ali superiorno drugim, bodisi zaradi subjektove želje, da bi si prek goljufije pridobil večjo vrednost.

V tem je »filozof/teoretski psihoanalitik« trgovec, ki trguje z znižano vrednostjo psihoanalize, torej z njeno redukcijo in umetno razločitvijo na »teoretsko« in »klinično«, kar mu omogoči, da sebe provizorično prestavi v polje psihoanalize, to pa prikaže kot oropano enega od njenih konstitutivnih delov.

Učinek, ki ga ima »Društvo za teoretsko psihoanalizo«, je tako identičen tiskanju denarja ob inflaciji. Je povsod. V razmerju do drugih okolij se predstavlja kot konkurenčno in superiorno. Nosilcu in uporabniku daje vtis pomembnosti in bogastva. A glavna lastnost je, da je njegova realna vrednost nična.