Nina Krajnik je psihoanalitičarka in doktorica filozofije. Leta 2015 je odprla prvi psihoanalitični kabinet lacanovske orientacije v Sloveniji. Je tudi prva slovenska članica Lacanove Šole in Svetovne psihoanalitične zveze ter uradna prevajalka Lacanovih del v slovenski jezik.           

22.07.2018

 

Kateri prevodi Lacanovih del se nam v Sloveniji obetajo v bližnji prihodnosti?

Trenutno prevajam Seminar III – Psihoze. Letos bo v slovenščini prav tako izšla zbirka predavanj Govorim zidovom. Gre za kratek seminar, ki ga je vodil v bolnišnici Sainte Anne za občinstvo psihiatrov. Obe knjigi prinašata povsem novo razumevanje lacanovske psihoanalize, kot je v Sloveniji obstajalo do sedaj. Pri tem svojem delu pa izjemno cenim sodelovanje s psihoanalitičarko Špelo Jelenc, ki je v 60-ih letih v Parizu Lacanova predavanja tudi obiskovala.

 

Lacanovi seminarji in odlomki seminarjev so do sedaj izhajali v zbirki Žižkovega Društva za teoretsko psihoanalizo in v reviji Problemi. Čemu ta premik?

Premik se je zgodil tako na pravni ravni, kakor na ravni ustreznosti prevodov. Odlomki Lacanovih seminarjev, ki so dolga leta izhajali v reviji Problemi pod uredništvom Mladena Dolarja in Alenke Zupančič, so bili namreč objavljeni brez avtorizacije s strani urednika in nosilca avtorskih pravic Lacanovih del Jacquesa-Alaina Millerja. Najbolj sporen primer tega je ponatis seminarja Štirje temeljni koncepti psihoanalize. Ta knjiga je izšla ne samo brez dovoljenja Jacquesa-Alaina Millerja, ampak tudi brez dovoljenja izvornega prevajalca Rastka Močnika. Vse stroške teh prevodov in izdaj, katerih avtorske pravice so bile ukradene, so krili slovenski davkoplačevalci.

Zato bi lahko rekli, da se je s tem premikom prevajanje Lacana tudi v Sloveniji končno dvignilo na raven jezikovnih in založniških standardov, kot so prisotni drugod po svetu.

 

Slavoj Žižek je ne le v Sloveniji, ampak tudi v svetu znan po svoji uporabi Lacanovih del. Kako to, da Društvo za teoretsko psihoanalizo ni pridobilo teh avtorskih pravic?

Razlog je enostaven. Društvo za teoretsko psihoanalizo je več desetletij skrbelo za nekaj, kar je tudi samo ustrezno poimenovalo ”specifična slovenska modifikacija lacanovske psihoanalize.” Vse, kar je bilo v zvezi z lacanovsko psihonalizo v Sloveniji znanega, je bilo torej modificirano. Iz tega razloga je s strani urednika Jacquesa-Alaina Millerja obstajalo utemeljeno prepričanje, da bodo modificirani tudi prevodi. To se je v veliki meri tudi zgodilo.

 

Kaj pomeni ”specifična slovenska modifikacija lacanovske psihoanalize”?

To pomeni, da se je lacanovsko psihoanalizo prilagodilo na nek prostor in čas. V tem primeru gre za prilagoditev na čas 80-ih let slovensko-jugoslovanskega prostora, ki psihoanalizi ni bil naklonjen. Namesto, da bi bila lacanovska psihoanaliza takrat vpeljana kot subverzivna teorija in praksa, je postala politično instrumentalizirana ideologija. To je vztrajalo vse do leta 2015. Takrat se je zgodovina premaknila naprej. Šele v tej konstelaciji lahko danes razumemo dejansko subverzivno, nekonformistično, pa tudi etično poanto analitičnega diskurza. To je, da psihoanalize natanko ne gre prilagajati nekemu času ali prostoru, saj tudi psihoanaliza nikogar ne prilagaja njegovemu času ali prostoru.

 

 

Kako je možno, da so Lacanova dela v Sloveniji potem sploh izhajala?

Neavtorizirani prevodi obstajajo povsod po svetu. Ampak za razliko od Slovenije, neavtoriziranih prevodov nikjer ne financirajo davkoplačevalci, okoristiti se s krajo avtorskih pravic in modificirati prevode pa je močno sporno. V Sloveniji pa se je zgodilo ravno to. Gre za ostanek obdobja tranzicijskih 90-ih let.

Društvo za teoretsko psihoanalizo je na tej podlagi samo v zadnjih nekaj letih pridobilo 1.458.757 EUR davkoplačevalskega denarja. Od tega 819.250 EUR iz Javne agencije za knjigo in 548.564 EUR od Ministrstva za kulturo (javno dostopni podatki na: Erar). Z neavtoriziranimi izdajami Lacanovega dela, krajo avtorskih pravic in modificiranjem prevodov se je torej ne malo, ampak močno osebno okoristilo.

Glede na to, da Žižkov krog sedi v vseh komisijah, ki odločajo o javnih sredstvih, ni nenavadno, da takšna dela v Sloveniji lahko izhajajo. Ampak to pomeni, da smo leta 2018 v situaciji, ko tisti, ki nimajo avtorskih pravic za prevajanje Lacanovih del, s strani države pridobivajo milijone. Tisti, ki avtorske pravice imamo in na te nepravilnosti več let opozarjamo, pa smo označeni tako, kot je to javno izjavil Mladen Dolar: kot ”nesposobneži, ki širijo sovražni govor in pljuvajo po uglednem, več desetletnem delu Društva za teoretsko psihoanalizo.”

Koliko je to delo z ozirom na več desetletno krajo avtorskih pravic ugledno, si lahko vsak razlaga sam. Kam to Slovenijo postavlja v kulturno-političnem smislu, verjetno tudi.

 

Kako to, da se na to v javnosti ni opozarjalo že prej?

Zato, ker je bilo to sprejeto kot normalen standard. Izrazi ”teoretska psihoanaliza” in ”Ljubljanska lacanovska Šola”, ki so danes že povsem obsoletni, so bili dolgo časa vzeti kot popoln common sense. Poleg tega je Društvo za teoretsko psihoanalizo za prevajalsko delo pogosto rekrutiralo študente in mlade raziskovalce na javnih univerzah. Težko rečem, ali so ti vedeli, da opravljajo pravno sporno dejavnost. Vsekakor pa to dokazuje, da se je to ”tradicijo” nameravalo prenesti na mlajše generacije.

Zato je v Sloveniji danes, še posebej v mlajši generaciji, tako pomemben naboj kritične misli in nenasedanje populizmu. Mlajša generacija to lahko naredi, saj bolj kot kadarkoli prej pozna razliko med tem kdaj si akter in kdaj si samo ”follower”.

 

Kako se ta problematika lahko v Slovenji uredi: pravno ali politično?

Ker živimo v državi, kjer je ropanje državljanov s strani treh ”velikih” filozofov očitno nacionalni interes in odraz splošnega stanja, so potrebni veliki rezi. V Slovenskem društvu za lacanovsko psihoanalizo na to opozarjamo od svojega nastanka, med drugim tudi v mednarodni reviji Lacan Quotidien, katerega urednica je Lacanova vnukinja.

Javna agencija za knjigo RS nam je zato letos tudi prvič obljubila sodelovanje, da se ta problem uredi. Jedro problema je preprosto. Ali v Sloveniji želimo imeti neavtorizirane ”specifično modificirane” prevode Lacana? Ali želimo imeti uradne in kvalitetne prevode Lacana?

Lacan je eden največjih avtorjev 20. stoletja. Mislim, da si končno zasluži kvalitetne prevode in mesto, ki mu pripada.

 

Ali niso spremembe, ki jih omenjate za Slovenijo, nekoliko naivno upanje?

Vsako upanje je naivno, dokler se ne odločimo, da bomo nekaj ukrenili. Sama sem vrsto let preživela v Franciji, Švici in Avstraliji, zato mi je slovenska folklora onemogočanja zelo tuja. Ampak tudi tukaj je potrebna odločitev. Ali bomo upali na spremembe, ali bomo proizvajali spremembe. Moja odločitev je slednja.

 

 

Lacan velja za kompleksnega avtorja, ne samo po idejah, ampak tudi v jezikovnem smislu. Kako se soočate s tem?

Hm… dobro vprašanje (smeh). Načeloma je tako, da vsak seminar najprej preberem v francoskem, angleškem in španskem jeziku. Tako dobim primerjavo in slovenski jezikovni prostor se mi široko razpre.

Sem pa tudi hvaležna, da sem lahko Lacanove seminarje brala iz njegovih originalnih zapiskov. Ko sem študirala v Parizu, sem namreč imela priložnost, da sem lahko nekaj časa bivala v Lacanovem stanovanju, kjer je opravljal svojo psihoanalitično prakso. To stanovanje ni spremenjeno v muzej, ampak je ohranjeno takšno, kot je bilo tedaj. Tam so še vedno knjige z njegovimi opombami, poročila o njegovih analizantih, pa tudi originalni tipkopisi seminarjev… Takrat sem pisala doktorsko disertacijo in to je imelo močan vpliv na moje delo. Upam, da se me je kaj od tega prijelo… (smeh).

 

Katero delo iz te Lacanove pariške knjižnice je na vas napravilo največji vtis?

Lacanova osebna zbirka Joyceovih del. Joyce je bil Lacanu v njegovem poznem poučevanju glavna inspiracija. Zato so Joyceove knjige v Lacanovem kabinetu še danes postavljene na posebno mesto. V njih so še vedno vidni Lacanovi zaznamki s svinčnikom, njegova podčrtavanja, drobni komentarji…

 

Kateri je vaš najljubši Lacanov seminar?

Težko rečem, kateri je moj najljubši. Vem pa kateri so mi pri srcu zaradi spominov na moji analitični poti. Mnogo let je že od tega, od kar sem v Parizu sodelovala v skupini DIVA, za katero je Jacques-Alain Miller vodil ekskluzivni seminar na svojem domu. V tej skupini je bilo 30 študentov. Danes so to glavni prevajalci Lacana v svetovne jezike in vodijo psihoanalitične projekte v različnih državah po vsem svetu. V tistih časih smo skupaj razpravljali o vsaki podrobnosti seminarja Formacije nezavednega. Ker imam na to obdobje lepe spomine in smo še danes prijatelji, ima ta seminar zame posebno mesto.

In pa seveda… da ne pozabim. Seminar, ki me je odločilno zaznamoval! To je seminar Še. Tudi ta bo nujno potreboval nov prevod. Ker gre za prvo Lacanovo delo, ki mi je prišlo pod roke, se morda prevajanja Še-ja…še…najbolj veselim (smeh).

 

Kaj so vaši nadaljnji cilji?

Zagotoviti, da bodo študenti novega oddelka za lacanovsko psihoanalizo na Univerzi Sigmunda Freuda pridobili dostop do obsežne in kvalitetne lacanovske študijske literature. Pa tudi, da bodo vsi drugi, od filozofov, umetnikov, psihiatrov, psihologov, kulturologov, politologov, skratka vseh, ki jih zanima psihoanaliza, lahko dobili pregled nad izjemnim Lacanovim opusom. Psihoanaliza nikoli ni samo teorija, tako kot ni nikoli samo klinika. Njena moč je za takšne redukcije prevelika in skrajni čas je, da se to odkrije tudi v Sloveniji. Za subverzivnost, kritično mišljenje, osebne pa tudi širše politične spremembe se v tem primeru niti slučajno ne bojim.