Slovenski Acheron – Slovensko društvo za lacanovsko psihoanalizo

Slovenski Acheron

V reviji Lacan Quotidien je 15. junija 2017 izšel članek trilogije NINA VERSUS ŽIŽEK predsednice SDLP dr. Nine Krajnik. Objavljamo prevod članka.

 

Slovenski Acheron 

 

Minevata natanko dve leti, odkar se je v Sloveniji pojavila lacanovska psihoanaliza. Trenutek njenega vznika so tedaj zaznamovale besede boginje Juno iz Vergilove Eneide : Flectere si nequeo Superos Acheronta movebo – ”Če ne morem omiliti višjih bogov, premaknem Acheron!” Te besede so spremljale Freuda ob izdaji prve psihoanalitične knjige v zgodovini, Interpretacije sanj. In to so besede, ki so me vselej spremljale na poti moje lastne zgodovine, zaznamovane z željo po kreaciji, invenciji in novosti, kar je nenazadnje psihoanaliza sama.

Biti sam v deželi, kjer je bilo vse, kar je bilo kadarkoli znanega o lacanovski psihoanalizi, podvrženo dolgo-večni Žižkovi komediji in zatiranju, je imelo odločilni vpliv na potek dogodkov, kakor tudi na mojo pot kot psihoanalitičarke in mlade ženske. Dolgo je tega, odkar je druga najpomembnejša referenca za Žižkom v Ljubljani postal Badiou. Dva glavna plagiatorja Lacana na enem mestu: ”Revolucionar brez revolucije” združen s ”psihoanalitikom brez psihoanalize” je postal groteskna realnost slovenskega habitata, ki je eliminirala vsako tveganje in s tem vsako možnost za spremembe. Postala je substitut za nekaj, o čemer je majhna država vselej sanjala, a si ni drznila premakniti.

Prvi koraki psihoanalitičnega gibanja v Ljubljani so naleteli na krog, ki je vsrkal Žižkovo in Badioujevo reinterpretacijo Lacana. Bil je čisti produkt Univerzitetnega diskurza – obsežen, pasiven in razcepljen – obenem pa v pričakovanju ponovitve že znanega. In tisto, kar je bilo v Sloveniji vsekakor ”znano” je: ”da je Lacan ultimativni označevalec Gospostva, združen s Heglovo absolutno vednostjo, ki daje moč vsakomur, ki o njem misli in govori, and so on and so on and so on…”

Ta neskončna metonimija – sicer prisotna tudi v Žižkovem govoru, a širše prevzeta – je psihoanalizo zaprla v psevdo-intelektualni geto, kjer ni služila ne subjektu, za katerega nenazadnje gre, ne njegovemu singularnemu vprašanju, pač pa izključno filozofski fantazmi : ”Kdo je najboljši lacanovec?” Nobene želje do psihoanalize ni bilo. Namesto tega se je pojavila želja po izničenju psihoanalitičnega dela in psihoanalitične organizacije, zato da bi se nazaj pridobilo označevalec ”Lacan”, ki naj bi nekaterim slovenskim filozofom podelil tolikšno moč.

Sama ne bom nikdar pozabila besed, ki mi jih je ob začetku Freudovskega polja v Ljubljani rekel Jacques-Alain Miller: ”Če so v Sloveniji vsi slišali za Lacana je to lahko prednost, vendar tudi ovira.” Zgodilo se je natanko to. Prostor za lacanovsko psihoanalizo je bil velik, a ni bil samoumeven. Ni bil dan. Moral je biti izborjen.

Nakopičenje nepoštenih dejanj s strani Žižkove skupine je novembra 2016 botrovalo k prvi Mednarodni iniciativi za transparentnost psihoanalize v Sloveniji. Iniciativa je izpostavila številne intrige s strani filozofskega kroga, katerih cilj je bil preprečevanje psihoanalitičnih dogodkov v Ljubljani, obenem pa je tudi prvič izpostavila razliko med psihoanalizo in njeno filozofsko izrabo. Iniciativa ni bila podana z namenom kritike filozofije, temveč z namenom, da Žižkovo modifikacijo postavi na svoje strukturno mesto in s tem zaustavi  dušenje psihoanalize.

Istočasno se je pojavila tudi sumbmisivna tendenca s strani tistih, ki so se v negotovih okoliščinah odločili, da bodo raje podprli ”filozofskega Gospodarja”, in sicer tako, da bodo pristali na post-moderni pristop, ki bi psihoanalizo napravil udobno, všečno in potopljeno v princip ”anything-goes”, s čimer bi se izognili njeni razpravi z družbo. Če je na eni strani torej obstajala že tradicionalno problematična tendenca do ”teorije brez klinike”, se je sedaj pojavila enako problematična tendenca do ”klinike brez teorije”. Obe sta zavrnili, da bi branili psihoanalizo in njeno etiko. Zato sta tudi botrovali k prvi in drugi rekonstrukciji skupine, ki se je vzpostavila skozi gibanje.

Toda to je bil tudi natanko tisti trenutek, ko se je slovenski psihoanalitični projekt vpisal v gibanje rekonkviste psihoanalize ter dokončno izpostavil pomen njene klinike, teorije in povezave z drugimi polji.

                                                                _________

Kako nadaljevati od trenutka, ko je lacanovska psihoanaliza sedaj končno našla svoje mesto v deželi, kjer je bil odpor do nje eden izmed najmočnejših? Kar je zagotovljeno je, da obstaja želja do psihoanalize. Tisto, kar še ni zagotovljeno, je formacija psihoanalitikov. Od tod dalje gibanje nadaljuje s svojim delom in ostaja odprto za vsakega subjekta, ki se nanj naslovi. To je trenutek, ko se seminarji Freudovskega polja pričenjajo v novi obliki in ko se zbirajo nove kartelne skupine. Te bodo odprle tematiko Reza. To je rez, ki je odprl prostor za novost, ki jo je Slovenija potrebovala dolgo časa, in s katerim sta nastopili možnost novosti za subjekta, kot tudi za nov pogled v prihodnost, v kateri bo prva slovenska skupina vzpostavila uradno povezavo z New Lacanian School.

Kar ostaja ključno je, da obstajajo psihoanalitiki, ki ne sledijo zgolj svojim lastnim interesom, pač pa branijo psihoanalizo pred tem, da bi se izgubila ali da sploh ne bi obstajala. Delovati – tudi ko stojimo sami.  Vzpostavljati spremembe in ne biti eden izmed tistih, o katerih je v Božanski komediji pisal Dante, ki se na svoji življenjski poti niso odločili za dejanje, saj to so tisti, ki zgolj sedijo in čakajo ob bregu Acherona.

Ko je Lacan govoril o anti-filozofiji je iniciiral raziskovanje natanko tiste pozicije, ki je paralizirala prisotnost psihoanalize v Sloveniji. To je bila pozicija ”lacanovske filozofije”, ki je ostajala zaprta v svojem mišljenju in večnem čakanju, nezmožna premika. Filozofija – ”to so večne sanje.” Ne moremo je premagati – saj ”njeni koreni so neuničljivi”. Toda obstaja ”krhek, a močan trenutek”, ki spreminja razmere. To je trenutek skozi katerega je v Sloveniji nastopila psihoanaliza, osvobodila svoje reke in tokove ter tako končno premaknila Acheron.

Originalni članek Slovenian Acheron si lahko preberete na tej povezavi:

Lacan Quotidien n° 721 – Trump – Abstention – Nina versus Žižek – Chronique de l’année Zéro, par J.-A. Miller – Crisis in Venezuela – Lacan Cotidiano – Intérieur : l’exposition