V Trubarjevi hiši literature je v sredo, 1. marca 2017 potekal dogodek v okviru ciklusa psihoanalitičnih večerov Banket Lacan.
Ogledali smo si dokumentarni film francoskega psihoanalitika Gerarda Millerja Srečanje z Lacanom (2011), ki mu je sledil pogovor z dr. Nino Krajnik o Lacanovem delu in njegovi življenjski poti.
Iz predavanja dr. Nine Krajnik:
Anekdoto iz Lacanovega življenja, ki najlepše opisuje njegovo subverzivnost, njegov neizpodbitni pogum in njegovo pripravljenost na tveganje, četudi za ceno lastne dobrobiti, je povzel egiptovski psihoanalitik Mustapha Saufan: Dogodek se je zgodil, ko sta v Lacanovo stanovanje v 60-ih letih vdrla oborožena zamaskirana roparja in ga na vhodu do krvi udarila v glavo. Želela sta denar. In Lacan jima ga je dal. Eden od roparjev je šel preiskat stanovanje. Ko se je vrnil je povedal, da ni našel ničesar. Niti čeka. Lacan mu je odgovoril: »Misliš, da plavam v zlatu?« To je bila analitična interpretacija. In ni bila slaba. Lacan je nadaljeval: »Kaj želiš? Moje življenje? Star sem šestdeset let. Če je moje življenje to, kar hočeš, ga lahko vzameš.« Ni se šalil. Če bi ga moški želel ubiti, bi ga lahko. Toda tega ne velja vzeti kot znamenja utrujenosti od življenja ali pojenjanja moči, kot bi lahko rekli za Trockega ob koncu njegovega življenja. Lacan je bil nekdo, ki je vedno živel, kot bi rekli Francozi, avec le tombeau ouvert, z odprto grobnico. Življenje zanj ni bilo vse. Roparju je rekel: »Če mi ostane kaj denarja, ga dam levičarskim organizacijam. Ampak ne takšnim.« Ko sta odšla, je poklical policijo. Pred tem je rekel: »Mladi ljudje, kako so neumni!« Kakor da bi bila neumnost edino, kar bi ga v tistem trenutku lahko motilo. Ni Mefista, ki bi nekoga, kot je bil Lacan lahko prepričal, da bi sklenil pakt s hudičem.
Foto: Rok Dežman