Slovar

Falos (Φ) (Phallus) – Falos je označevalec, ki inavgurira proces označevanja in v odnosu do katerega se subjekt seksualizira. Falos ni penis, ampak označevalec moči, manka in seksualne razlike. Je označevalac brez označenca, ki predstavlja imaginarno in simbolično funkcijo penisa.

Histerija (l´hystérie) – Histerija je nezavedna struktura, ki jo zaznamuje vrsta simptomov, ki se na osnovi potlačevanja vpišejo v telo. Izraža se skozi telesne simptome, za katere medicina ne najde organskega vzroka. Tisto, kar je značilno za histerijo, je želja po nezadovoljni želji in vprašanja, ki so povezana s seksualno pozicijo subjekta: “Ali sem moški ali ženska?”; “Kaj je ženska?”, itd.

Imaginarno (I) (imaginaire)  – Eden od treh registrov, ki tvorijo Boromejski vozel, tj. register, ki se razlikuje od simbolnega in realnega. Imaginarno subjektu daje iluzijo o celosti, npr. pogled, slika, vednost. Imaginarno je v tesni povezavi z zrcalnim stadijem in formacijo ega. V jeziku imaginarno reprezentira smisel.

Ime Očeta (S1) (Nom du Père) – Označevalec, ki omogoča proces označevanja in zastopa zakonodajno, prohibicijsko, simbolno funkcijo očeta. V subjektovem odnosu do Imena Očeta lacanovska psihoanaliza razlikuje psihozo od nevroze. V psihozi je Ime Očeta izključeno, v nevrozi pa potlačeno.

Jejezik (lalangue) – Oblika jezika kot užitka, tj. užitka v govorici. Jezik, ki nima samo učinka označevanja in smisla, temveč neposredni učinek užitka, zmes libida in označevalca. Singularen jezik, ki je izven splošnega, tj. inter-subjektivnega, gramatikalnega pomena (common-sensa). Izraža se v obliki neologizmov, blebetanja, nečesa, kar daje vtis spodrsljaja.

Kontratransfer (Contre-transfert) – Transfer, ki predstavlja občutke analitika do analizanta. Dejansko gre za analitikov odpor, ki ovira psihoanalitično delo. Termin je problematičen, ker implicira simetričen odnos med analitikom in analizantom. S tem da transfer ni simetrična realacija, tamveč fenomen, v katerega sta vpletena psihoanalitik in analizant.

Nevroza (Névrose) – Klinična kategorija, ki predstavlja nezavedno strukturo. Določa jo mehanizem, ki ga je Freud imenoval potlačitev (Verdrangung). Psihonaliza prepoznava dve obliki nevroze: obsesivno nevrozo in histerijo.

Objekt a (a) (objet petit a; L´objet cause du désir) – V lacanovski algebri predstavlja matematični znak, ki predstavlja subjektov objekt razlog želje. 

Obsesivna neuroza (névrose obsessionnelle) –  Klinična kategorija, za katero so značilni dokazi prisile (Zwang), ki se manifestirajo v mišljanju in delovanju subjekta. Povzročajo občutek potrebe po nadzoru, ritualih, občutka krivde, zavračanja razcepa. Zanjo so značilna vprašanja, ki zadevajo življenje in smrt: “Ali sem živ?”; Ali sploh obstajam? “. Freudov znameniti klinični primer obsesivne nevroze je primer Ernesta Lanzerja, bolj znan kot Podganar.

Označevalec (signifiant) – Osnovna enota jezika, tj. jezika kot sistema označevalcev. Označevalec je tisto, kar reprezentira subjekta za drugi označevalec. Označevalec je najlažje razumeti kot besedo, čeprav termina nista ekvivalentna.

Psihoza – Klinična struktura, ki jo določa mehanizem izključitve (Verwerfung) Imena Očeta. Psihoza se nanaša na subjektovo mesto v razmerju do jezika. Določa jo sproženje delirija, v katerem običajni dogodki za subjekta začnejo pridobivati poseben pomen. Vključuje slušne, vidne in druge halucinacije.

Simbolno (symbolique) –  Eden od treh registrov, ki tvorijo Boromejski vozel, poleg imaginarnega in realnega. Simbolno je lingvistični register, ki ga razumemo kot polje zakona in strukture. Simbolna dimenzija implicira funkcijo označevalca, tj. imenovanja. 

Subjekt ($) (sujet barré) –  Subjekt ne označuje človeka kot individuma oz. živega bitja v biološkem smislu, temveč subjekta kot bitje, ki govori (parlêtre) in je zato razcepljeno. Subjekt je subjekt nezavednega in učinek označevalca, ki je vzrok njegovega razcepa.

Transfer (Le transfert) – Ljubezen, ki jo analizant naslavlja na psihoanalitika. VzpostavI se, ko analizant postavi psihoanalitika na mesto “subjekta s podmeno da ve”, tj. da pozna njegovo resnico. Analiza je analiza transferja, tj. subjektovega odnosa do objekta razloga želje.

Uzitek (jouissance) –  Občutek, ki se razlikuje od ugodja oz. zadovoljstva. Ugodje/zadovoljstvo je podvrženo zakonu homeostaze, tj. najnižjem nivoju napetosti. Užitek je po drugi strani transgresiven in vključuje smrtonosno razsežnost. Poleg reference na smrt ima tudi seksualno konotacijo. 

Veliki Drugi (A) (Grand Autre) – Simbolni red, jezik, zakon in lokus nezavednega. Veliki Drugi se pojavlja v obliki predpostavke, ki subjektu nekaj obljublja (npr. univerza kot garant znanja, zakon kot porok pravičnosti, jezik kot porok pomena, cerkev kot božji porok, mati kot garant življenja itd.). Analiza je v funkciji tega, da se subjekt avtorizira sam, brez predpostavke Velikega Drugega oz. da ga avtorizira njegova želja.

Zrcalni stadij (stade du miroir) – Zrcalni stadij je paradigma imaginarnega reda, kjer je subjekt ujet v lastno sliko. Označuje alijanacijsko formaciju ega, ki se bolikuje kot rezultat identifikacije z lastno sliko. Zrcalni stadji vključuje ideal jaza, ki deluje kot obljuba celosti.