09.12.2017
Piše: Nina Krajnik
Zgodnje spomladansko pariško jutro. Dan na katerega sem, kot že tolikokrat prej, hitela proti Rue d’Assas, v upanju, da mi uspe pravočasno priti na analitično seanso. »Tretje nadstropje«, v lovljenju sape odgovorim dami v dvigalu, ki mi ob hkratnem prelaganju vrečk iz trgovine in pritiskanju gumbov nameni pogled: »Kam?« »In vi?« Trenutek presenečenja, hipni sunek tesnobe in nato misel, ki se prikrade spričo obraza, ki sem ga do tedaj poznala le iz starih Lacanovih fotografij: »Judith Miller?«
Da je bilo hčer Jacquesa Lacana mogoče srečevati okoli Jardin du Luxembourg ni bilo nenavadno, kar se je izkazalo kmalu po tem, ko sem tudi sama vstopila v psihoanalitično formacijo. Prav tako je ni bilo nenavadno srečati na kongresih, umetniških večerih, filmskih prireditvah ali na vratih njenega doma, kamor smo vsakodnevno prihajali analizanti Jacquesa-Alaina Millerja.
Nekateri so jo poznali kot brezkompromisno bojevnico za psihoanalitično stvar, ki se ne ozira na nobene prepreke, na nikogar in nič. Spet drugi kot osebo, ki z zanimanjem in razumevanjem prisluhne vsakomur in je zanj pripravljena napraviti vse. A eno je bilo neizpodbitno. Judith Miller je bila v vseh pogledih izjemna ženska, ki je s svojim entuziazmom, senzibilnostjo, nekonvencionalnostjo, prepričanostjo v skupne psihoanalitične cilje in skrbnostjo za singularnost vsakogar zaznamovala generacije, ki so izšle iz École de la cause freudienne in oddelka za psihoanalizo na Univerzi Pariz VIII – Vincennes-Saint Denis, kakor tudi iz mnogih drugih lacanovskih organizacij.
V okviru tega oddelka so v tistem času obstajale skupine študentov iz Argentine, ZDA, Brazilije, Rusije in številnih evropskih držav, ki so med Lacanovo Šolo in svojo domovino vzpostavljale vezi, ter tako z organizacijo kartelnih skupin, objavljanjem prevodov, knjig in organizacijo seminarjev, odpirale ključna vprašanja stika med psihoanalizo in njihovim prostorom, njihovim jezikom in »nelagodjem v njihovi kulturi«. S tem so hkrati krepile prisotnost analitičnega diskurza v različnih državah po svetu.
A biti slovenski študent in analizant je pomenilo nekaj drugega. Pomenilo je biti sam. To ni bila le samota v smislu biti brez predhodne navezave, kar je pot nečesa novega. Bila je samota, ki je postavila oviro temu principu Šole, saj se je za mišljenje potrebno pogovarjati in izmenjevati z drugimi.
S tem simptomatičnim vprašanjem sem se kmalu za tem obrnila na Judith Miller: »Nimam možnosti, da na takšen način sodelujem v Šoli, ko pa nimam s kom…« Judith je bila inovativna: »Morda nimate s kom, toda to lahko morda nekoč v prihodnosti spremenite. Za ta čas pa se lahko vključite v katero od drugih skupin. Govorite rusko?« Pogovor je bil učinkovit. Gibal se je med komičnostjo in resnostjo predloga, in čez nekaj dni sem se znašla v pariški skupini ruskega Freudovskega polja, ki ga je vodila. S tem dnem se je pričelo najino sodelovanje, ki je tako moji analitični poti kakor tudi vzpostavitvi lacanovske psihoanalitične organizacije v Sloveniji mnogo let kasneje utrlo pot, ki bi bila brez Judith Miller nemara povsem drugačna.
Judith se je rodila kot hči Jacquesa Lacana in njegove žene Sylvie Bataille, igralke v Renoirjevih filmih. Njeno rojstno leto 1941 je zaznamovalo odporniško gibanje, résistance, ki ga je Lacan vpisal v njeno ime – Judith. Judovsko ime v času nacistične okupacije Pariza je bilo znamenje svobodne misli, poguma in optimizma. Bilo je znamenje vsega, kar je celo življenje opredeljevalo tudi njo.
Po koncu vojne je otroštvo preživela med elitnim šestim pariškim okrožjem, obkrožena z bivališči Sartra, Camusa in Geinsbourga, ter podeželsko vilo v Guitrancourtu, kjer je družina pogosto gostila najvidnejše intelektualce tistega časa, začenši s Heideggrom. Na znameniti École normale supérieure je študirala filozofijo in se skupaj z mladimi francoskimi filozofi pridružila ne le tedaj prodornemu Cahiers pour l’Analyse, pač pa tudi aktivnemu političnemu angažmaju šestdesetih let. Ta jo je nazadnje stal izključitve iz mesta profesorice na Univerzi Vincennes, saj je na avtobusu podelila oceno študentu z besedami, da je »univerza buržoazna institucija« in da si bo zato »prizadevala, da bo delovala čim slabše.«
Do 23. leta je nosila priimek svoje mame, Bataille, pred tem poročene s pisateljem Georgesom Bataillem, in ga šele kasneje spremenila v Lacan. Dve leti za tem, leta 1966, se je poročila z Lacanovim intelektualnim dedičem Jacquesom-Alainom Millerjem in imela hčer Eve ter sina Luca.
Lacan je imel iz prvega zakona tri otroke, a nikdar ni mogel skriti, da je bila Judith njegova najljubša hči. Njegovo občudovanje je veljalo tako njeni lepoti, kakor njeni intelektualni drznosti. Spremljala ga je na potovanjih v vse države, kjer je podal svoja prelomna predavanja – Caracas, Yale, Rimski govor… Postala je predsednica Freudovskega polja. Aktivno je vodila Psihoanalitični otroški inštitut in bila opora vseh projektov École de la cause freudienne ter kasneje Svetovne psihoanalitične zveze.
Enako je poudarjal Lacan v zadnjih letih svojega življenja: »Ti si moja opora v starosti.« Umrl je na njenem domu, natanko na Rue d’Assas. Tam je v noči iz 6. na 7. december 2017 po tri leta trajajoči bolezni umrla tudi Judith Miller.
Vsi, ki se je spominjamo, se v prvi vrsti spominjamo njene dostopnosti, darežljivosti, njene pomoči v trenutkih, ki so bili težki.
Z Judith Miller sem kot študentka filozofije v Parizu preživela mnoge dni – ona ob dolgih Dunhill, sama ob kratkih Gitanes. Besede so tekle o vseh mogočih temah, od »možnosti psihoanalize kot prakse nemožnega« do moje lastne zgodovine in njenih življenjskih poti. Številne besede, izmed katerih je zanjo obstajala ena, ki je bila tako v načinu artikulacije, kakor v tonu in stilu obeležena s čisto posebnim zvenom. Izgovarjala jo je povsem unikatno: »Mon père.« – »Moj oče.«
Ko sem se kasneje iz Slovenije vračala v Francijo, kjer sem opravljala staž v psihiatrični bolnišnici, me je Judith nekoč vprašala: »Kje stanujete, kadar ste v Parizu?« Vprašanje, ki pričakuje težak odgovor, a je podano zato, da vzpostavi gesto srčnosti, ki ji je bila tako lastna. Ko sem se naslednjič vrnila v Pariz, me je čakal ključ do znamenitega naslova, kjer je stanoval in svojo psihoanalitično prakso opravljal Lacan – Rue de Lille 5. Kraj v katerem je zapustil svoj kabinet, knjižnico, rokopise in seminarje, ki so dali pečat zgodovini psihoanalize.
Judith Miller so večkrat spraševali, čemu psihoanalitičnega kabineta svojega očeta ni spremenila v muzej. Njen odgovor je, kakor vedno, presegal okvire običajnega mišljenja ali osebnih interesov: »Ta prostor je toliko pomenil mnogim ljudem. Napraviti muzej, bi pomenilo zapreti ga v zgodovino. A ta prostor ima sedanjost in prihodnost, zato lahko še vedno toliko pomeni mnogim ljudem.«
Imela je prav.
Lahko bi rekli, da je tisto, kar je bila za Sigmunda Freuda njegova hči Anna, Jacquesu Lacanu predstavljala Judith. A biti hči velikega psihoanalitika je velik simbolni mandat. Je dolg, ki se pne pod mogočnim Imenom Očeta, in Judith je bila z izrazi »Lacanova hči« ali kasneje »žena Jacquesa-Alaina Millerja« nemara napravljena natanko tista krivica, ki v zgodovini tolikokrat hote ali nehote okrni ženske, njihovo lastno moč, njihov lasten intelekt, njihovo lastno kreativnost in njihovo lastno invencijo.
Natanko z invencijo se je leta 2015 pričelo tudi lacanovsko psihoanalitično gibanje v Sloveniji. Judith je upala, da bo psihoanaliza nekoč dobila mesto tudi v deželah, ki ji zaradi zgodovinskih, političnih ali drugih okoliščin niso bile naklonjene. Z vsemi silami je podpirala tiste želje, ki omogočijo, da »zrna transferja«, začetki psihoanalitične vezi – ki natanko zato, ker je vez, ni le pot enega samega – lahko »vzklijejo«.
Tedaj nihče ni pričakoval, da bodo ta zrna natanko v krogu, ki se je v Sloveniji štiri desetletja kitil z imenom njenega očeta, ga sprevračal in karikiral z izrazi »Lacanovski Triglav« ali »Lacanovska trojka«, vzklila v imaginarnost konflikta, obstrukcijo Freudovskega polja, katerega predsednica je bila, v mizoginijo, paranojo in napad na prve lacanovske psihoanalitike. Nihče ni pričakoval, da bo institucija pod imenom Znanstveno raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti vabilo na prvi seminar Freudovskega polja, kot tiste organizacije, ki jo je ustanovil Lacan, pospremila z izrabo univerzitetnih kanalov in sporočilom, da ne napotuje na ta dogodek.
A Judith je vedela: »Univerza je buržoazna institucija, zato si bom prizadevala, da bo delovala čim slabše.« Namen je bil dosežen. Že samo vabilo na prvi seminar Freudovskega polja v Ljubljani leta 2015 je v hipu razkrilo vso bedo marsikatere slovenske akademske ustanove, ki je povezana z Društvom za teoretsko psihoanalizo.
V prelomnem času začetka lacanovske psihoanalize v Sloveniji sem se večkrat spomnila tudi nekih njenih drugih besed, ki jih dobro razumem šele danes: »Ljudje bodo čutili razliko.« Kar pomeni, da se razlike med tem, kar je v preteklosti veljalo za »specifično slovensko modifikacijo lacanovske psihoanalize« in pravo lacanovsko psihoanalizo, ki obstaja danes, ne razlaga. Te razlike prav tako ni mogoče videti. To razliko se lahko zgolj čuti. Izkusi se jo na »lastni koži«, v kolikor psihoanaliza zadeva natanko govoreče telo. V tem je psihoanaliza subverzivna. Ne revolucionarna. Subverzivna, saj je šele subverzivnost pot vsake prave spremembe, vsake novosti, vsakega intelektualnega nekonformizma in s tem vsake resnične kritične misli, ki svoj cilj doseže v dejanju in prelomu obstoječega, ne pa v udobju sanj in fantazem, ki podpirajo in varno zibljejo že etabliran svet.
To so cilji za katere si je vse svoje življenje prizadevala Judith Miller in ki za njo ostajajo kot tisto, za kar si je vredno prizadevati na naših poteh. To so poti labirinta življenja, na katerih se je znašla in na katerih se tako ali drugače znajdemo vsi. To so poti kjer lahko pademo in se znova dvignemo, a na katerih nam orientacijo lahko daje psihoanaliza, če na njih le zazvenijo besede, enake kakor tistega zgodnjega spomladanskega pariškega jutra, ko sem prvič srečala Judith Miller: »Kam?« – »In vi?«
