Špela Jelenc je lacanovska psihoanalitičarka. Rojena je bila decembra 1948 v Jugoslaviji, a se je s starši kmalu preselila v Etiopijo. Od tam jo je pot leta 1967 vodila v Pariz na študij psihologije.
Maja 1968 so v Parizu izbruhnili revolucionarni dogodki. Quartier latin, kjer je stanovala s sestro, postane središče študentskega in delavskega gibanja. Zahteve študentov imajo močan vpliv na potek študija in radikalno preoblikujejo kulturni in politični duh svojega časa.
Jeseni 1968 Špela Jelenc prične obiskovati znameniti seminar Jacquesa Lacana, ki tedaj poteka pod naslovom Hrbtna stran psihoanalize. Sodeluje tudi na Lacanovih kliničnih predstavitvah v bolnišnici Sainte Anne.
Slovensko društvo za lacanovsko psihoanalizo objavlja pisma, ki jih je v tistem prelomnem času iz Pariza pisala staršem v Etiopijo.
»Danes sva prejeli vajino pismo in lepo se vama zahvaljujeva. V njem pišete o A.A., in mislim da se bo nato malo bolj zakompliciralo glede na situacijo tu na faksih. Namreč verjetno ste že brali v časopisih, da so študentje (po dolgi in dokaj krvavi bitki) zasedli Sorbonno in nekatere druge fakse! Tako da je oblast sedaj v njihovih rokah (na Sorbonni plapola rdeča zastava ipd!). To je revolucija v malem (katera se je sedaj razširila še na tovarne!). Na faksih slišiš le še ”tovariš” gor ”tovariš” dol (camarade). No in tako je študentska oblast odločila, da junija ne bo izpitov (ker se bojijo za reformo in hočejo da je še naš izpit posledica reforme, tembolje ker bodo tako bolj šibki!).«
»Na koncu naše ulice je teater katerega pa so zavzeli študentje in delavci in imajo stalne meetinge… Seveda na tej tradicionalni zgradbi plapola rdeča zastava in pa razni napisi !!!! Smešno izgleda Quartier latin zadnje čase.«
»Drugače sem OK/kot vedno/. Ta teden sem precej tekala naokoli, s kolegicami pripravljam tisto o Rorschachjuin. Z drugo kolegico zelo simpatično in inteligentno Grkinjo iz bogate intelektualne atenske družine…hodim na seminar, ki ga ”daje” Lacan. To je najimenitnejši in najbolj znani franc. psihoanalist, ki vodi svojo psihoanalitično šolo itd. Je pa tako strašno kompliciran, da sem bila po 2 urah poslušanja čisto uničena. V petek grem pa v bolnico, kjer ta isti predstavlja bolnike. Seveda je zelo zanimivo, vendar…«
»Glede predavanj pa nimam nič posebnega in bom razen v torek ob 7-9, in ponedeljek ob 2-4. Sicer pa mislim, da še to nimam, in sedaj, ko je še vse rahlo v ”luftu” lahko špricam. Sicer pa je ta enota klinične psih. ustanovljena letos, še precej v povojih, in navdušena sem, da lahko prisostvujem stvoritvi te panoge; namreč klinična psih. še nima svojega statuta, predvsem napram medicini (in sedaj bom verjetno alergična na medicino, ki nas nekako postrani gleda), in pa psihoanalizi, in na nas vseh je, da stvorimo nekaj novega; torej tu še ni nikakšne rutine, ki običajno bremza razvoj in rezultat tega poiskusa je lahko le najbolj adaptiran našemu času. Torej predmeti so izključno klinični, à propos zelo bo zanimivo, če bom lahko videla tvojo prof., mami!! N.pr. Projektivne tehnike, kjer bomo dobili nekakšno profesionalno formacijo v tej panogi v Rorschar…jevem testu n.pr. in drugih. Spominjam se, da je Ada rekla, da pri nas ta panoga sploh ni razvita in je zato to za mene še bolj zanimivo. Imeli bomo tudi staže in to v začetku drugega semestra bo začetek. Vrstni red ni O.K. Nič hudega ali ne? Mislim, da predvsem v umobolnicah. Torej ta študij nam dopušča mnogo samoiniciative, profesorji, ki so kliničarji ali pa psihoanalisti nam dopuščajo, da se sami strukturiramo in sami odkrijemo tisti pravilen klinični pristop, ki se v teoriji definira kot ”odnos med osebami”, kjer nobena od teh ni objekt; torej bolnik je osebnost, katero se spoštuje v celoti, in naloga psihoterapevta ni soditi, temveč razumeti, kar pa postavi na kocko (ali se reče tako?) te tako zvane meje med normalnostjo, abnormalnostjo, ipd.«
»Drugače je delo po starem, razen obiska v umobolnici (kjer so vsem predstavili bolnike) ni nič novega. Leto gre skoraj h koncu in vse skupaj (ocene ipd.) je še rahlo zmedeno. Izven dela se ukvarjam z revolucionarnostjo (idejno, to se pravi, da berem tekste…) in se počasi strinjam s permanentno in kulturno revolucijo !!! Vendar pa sedaj še ne morem nič reči, ker še nisem zadosti teoretično podkovana…«
»Sedaj se je zbrala komisija profov in študentov (2 leto psihologije) (prisostvovala sem diskusiji !!!!) in situacija je še nejasna, vendar ima naša skupina določene ideje glede ocenjevanja (vsi smo proti izpitom in osebno, kakor tudi večina, sem proti nalogam pri vajah, kjer nam dajo vprašanja na katera ne moremo odgovoriti in ki so kompletno ”šolska”, mi bi pa želeli ocenjevanje na podlagi raznih del (kar se še dela), ki terjajo razmišljanje in samoiniciativnost. Seveda je bila diskusija ”vroča” in izgubljala sem živce med pomanjkanjem progresivnosti pri nekaterih profih. Seveda je razumljivo, da nekateri stari profi težko preidejo na ta sistem, namreč prej so bili edini, ki so odločali, sedaj morajo odločati s študenti skupaj !!!«
