V napovedni brošuri mednarodnega lacanovskega psihoanalitičnega gibanja ZADIG (Zero Abjection Democratic International Group) Svetovne psihoanalitične zveze (AMP) je izšel članek dr. Nine Krajnik Resnica o Žižku.
Objavljamo prevod članka.
Leta 2016 je izšel članek z naslovom Psihoanaliza je nujnejša kot kadarkoli. V času novih simptomov in izzivov pri vzpostavitvi novih družbenih in političnih vezi, ki prečijo naš prostor in čas, je to pomembna izjava, s katero se lahko samo strinjamo. Paradoks je le, da gre za izjavo Slavoja Žižka, slovenskega filozofa, ki je intenzivno populariziral psihoanalitične koncepte po svetu, a je istočasno ostro nasprotoval lacanovski psihoanalizi v edinem prostoru, kjer ta vse do leta 2015 ni obstajala – v Sloveniji.
Slovenija je bila v zadnjih 35. letih pod močnim vplivom Žižkovega filozofskega kroga, znanega tudi pod imenom Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljanska psihoanalitična Šola ali Lacanovska trojka. Psihoanaliza je bila predstavljena kot filozofska doktrina in je v tem prepričanju oblikovala mišljenje številnih generacij študentov. Filozofski diskurz je omogočil izvrstno kontemplacijo o psihoanalitskih besedilih, s čimer je vzbudil veliko zanimanja, ne pa tudi želje za psihoanalizo. Na osnovi šal, mešanice kulturoloških teorij, rahle deliričnosti, a tudi plagiatorstva Lacanovih in Millerjevih besedil, se je vzpostavila akademska scena, ki so jo ljudje sprejeli z občudovanjem, vendar s povsem napačno predstavo.
Kot filozofinja sem leta svoje psihoanalitične formacije preživela v Parizu, od koder sem se leta 2015 vrnila v Slovenijo z močno željo, da se tudi pri nas vzpostavita psihoanalitična praksa in psihoanalitična organizacija. Sama (kot sem morda vselej bila), zaznamovana z neustavljivo željo, pa tudi zaupanjem in mladostno naivnostjo, sem se podala na pot z vso inkluzivnostjo, pri čemer sem k sodelovanju v psihoanalitični stvari povabila vse, vključno z omenjeno filozofsko skupino, saj gre za projekt, ki mora psihoanalizo v našem času privesti do dolžnosti, ki jih v svetu ima.
Odgovor je bil proti pričakovanjem. Natanko Slavoj Žižek je bil namreč tisti, ki je ljudem prepovedal, da podprejo psihoanalitična prizadevanja v Sloveniji, začenši z mojim tedanjim mentorjem Mladenom Dolarjem. Posledice tega so vodile v blokado in obstrukcijo mojega dela, izrabo univerzitetnih kanalov, prek katerih se je študentom naklepno poskušalo jemati pogum, da bi se udeleževali seminarjev Freudovskega polja, v umik razprave in sodelovanja, cenzuro številnih intervjujev, pa tudi v serijo osebnih žalitev. »Pravijo ji ženska in jo omadežujejo«, je govoril Lacan. Biti ženska in lacanovska psihoanalitičarka v Žižkovi deželi je zadelo ob točko obrambnega mehanizma, ki je skoraj štiri desetletja varoval citadelo lacanovskih filozofov in mrtvičil psihoanalizo.
Toda kjer je odpor, tam je mesto psihoanalize. V tem oziru bi lahko rekli, da se odločilne bitke za psihoanalizo ne bijejo tam, kjer je psihoanaliza vseprisotna, pač pa natanko v času in prostoru, kjer je odpor do nje najmočnejši. Bi lahko rekli, da je po 35 letih uporabe lacanovskih konceptov, ki ni ustvarila nobenega psihoanalitika, ta prostor ravno Slovenija? Ali je bilo usojeno, da zaradi Slavoja Slovenija za psihoanalizo ostane mrtvi kraj? Ne, če se v nekem prostoru odvije boj, in ne, če v nekem času vznikne pogum, ki nas vodi, da delujemo in tako končno premaknemo Aheron.
