07.08.2017
Piše: Jan Simončič
Lacan je leta 1975 govoril na Yale University, kjer mu je nek študent zastavil vprašanje o tem, katerim teoretikom psihoanalize je naklonjen? Lacan ni nasedel na sintagmo »teoretiki psihoanalize« in je v odgovoru govoril zgolj o analitikih.
Zanimivo je, da se je to vprašanje pojavilo ravno v ZDA, v tistem prostoru, v katerem se je prvič skušalo psihoanalizo napraviti za tržni produkt. Psihologija jo je reducirala na zgolj eno izmed teorij in ji skušala odvzeti specifiko, torej natanko singularnost njene klinike, in jo s tem prek partikularnosti prevesti v kategorijo univerzalnega.
Zato morda ni nenavadno, da se slovenska modifikacija lacanovske psihoanalize, predstavljene pod označevalcem »teoretska psihoanaliza« alias »psihoanaliza brez klinike«, tako dobro prodaja ravno v ZDA in anglo-saksonskem svetu. Ali pri tem ne gre za (blagovno) fetišizacijo psihoanalitične teorije kot stand-up nastopov, ki naj bi ugajali poslušalcem in bralcem?
V slovenskem prostoru je zaradi zgodovinskih okoliščin, ki niso bile naklonjene psihoanalizi, malo analitikov. Že 35 let se vleče problem, ki je v tem, da je bila lacanovska psihoanaliza v slovenski prostor prenešena in predstavljena kot nekaj, kar zbuja akademski interes. In že Lacan je poudaril, da je univerzitetni diskurz nadaljevanje diskurza gospodarja z drugimi sredstvi. Zato je danes pri nas psihoanalitikov in analizantov manj kot tistih, ki se oklicujejo za »teoretske psihoanalitike« in ki psihoanalizo uporabljajo za svojo terorijo.
Kaj tu pomeni izraz terorija? Pomeni teror, ki se ga v imenu Društva za teoretsko psihoanalizo (DTP) izvaja nad psihoanalitiki, analizanti ter tistimi, ki bi želeli vstopiti v analizo.
Koren theos teorijo druži s teologijo, kamor je vključena predpostavka Drugega, ki druži filozofski in religiozni diskurz. Tudi zaradi tega spoja obstajajo lacanovski filozofi, ki jih podobno kakor v teologiji, torej v strukturi religioznega verovanja, fascinira vprašanje »ortodoksije«, s čimer pa se poraja natanko vprašanje terorja. Lacan je o tem govoril že v tekstu Kant s Sadom, kjer je vpeljal, da je hrbtna stran kategoričnega imperativa sadizem. V slovenskem prostoru to pomeni tako imperativ/sadizem čiste teorije kot imperativ/sadizem čiste klinike.
Kot je poudaril že Marx, je filozof učinek operacije države. Filozof in policaj sta na isti poziciji, saj imata enako nalogo, tj. nalogo nadzorovanja. Natanko ta postopek v Sloveniji tradicionalno izvira iz univerzitetnega diskurza, kjer gre vselej za predpostavko tistega, čemur je Foucault rekel vednost-oblast (savoir-pouvoir). Učinek tega je, da »teoretskim psihoanalitikom« njihova vednost o psihoanalitični teoriji domnevno (tj. s predpostavko študenta, ki je po strukturni poziciji histeriziran subjekt) podeljuje moč, a hkrati prispeva k izrednemu odporu do same analize.
Na ta način se v Sloveniji že 35 let izkorišča (naivno) predpostavko študentov, da so »teoretski psihoanalitiki« subjekti, ki vedo – kar je enaka predpostavka, kakor jo ima analizant do analitika. S tem si »univerzitetnik-teoretski psihoanalitik« ustvari pozicijo »neke vrste« psihoanalitika, ki izkoristi to predpostavko študenta. Dejansko pa se iz pozicije vednosti-oblasti ne umakne, saj zastopa interese gospostva in interes svoje subjektivne želje po vladanju.
Kakšne izjave torej sodijo k takšnemu terorju in kdo jih izjavlja?
- »Teoretski psihoanalitiki« kot filozofski akademiki se hvalijo s tem, da poznajo mnogo psihoanalitikov po vsem svetu, vendar ko se jih v stiski vpraša za kontakt enega izmed lacanovskih psihoanalitikov, ne odgovorijo. To je zgolj eden izmed načinov, na katerega iz pozicije moči blokirajo samo dejanje vstopa v analizo. Ne zavzemajo pa zgolj reaktivne pozicije blokiranja dejanja, temveč tudi aktivno v obliki izjavljanja.
- Postavljajo diagnoze bodisi sebi bodisi drugim, denimo študentom, kar je še posebej problematično, saj to počnejo z avtorizacijo univerze kot diskurza gospodarja, a brez psihoanalitične formacije ter celo brez opravljene lastne analize. Ključni razlog za to je, da so nekateri »teoretski psihoanalitiki« bili v analizi, a so proizvedli negativni transfer in je po tem niso nadaljevali. Posledica tega je delitev – psihoanaliza je ostala objekt želje, toda ob utajitvi realne razsežnosti njene klinike.
- Analizantom govorijo, da se ne sme fetišizirati svoje lastne analize. Ob tem se pojavlja vprašanje, kaj za nekoga pomeni fetišizacija ter zakaj bi nek »filozof/teoretski psihoanalitik« izrekel kaj takšnega? Je morda to zato, ker vstop v analizo pomeni izgubo pozicije vednosti-oblasti? Ker vstop v analizo pomeni, da psihoanaliza ne more biti falos za subjekta? Sicer pa – kdo ne sme fetišizirati svoje lastne analize? Psihoanalitik? Analizant? Ali denimo neki »teoretski psihoanalitik«?
Za Freuda je fetiš vezan na spolnost. Fetiš je tisti objekt, ki reprezentira subjektovo vero v to, da ženska (oziroma mati) ima penis. S tem je obramba pred tesnobo, ki jo povzroči kastracija. Namreč, če mati nima penisa, potem se lahko tudi moškemu zgodi, da izgubi penis. Zato subjekt potrebuje tisti objekt (lahko je to denimo neko blago), ki mu omogoči zaceliti njegovo razcepljenost. Fetiš je tako temeljno povezan s konceptom falosa.
Za »teoretskega psihoanalitika« je psihoanaliza falos, ki mu podeljuje moč – moč, da s pozicije Gospodarja dominira drugega preko zapovedovanja in postavljanja diagnoz. Vendar psihoanaliza nikakor ni in ne more biti falos.
Zakaj torej Lacan nikdar ni govoril o »teoretskih psihoanalitikih«? Zato, ker je izraz »teoretski psihoanalitik« oksimoron. Zgolj po zaprečenju metagovorice o psihoanalizi je psihoanaliza tudi mogoča – mogoča je ob predpostavki nezavednega, ki ga je iznašel Freud, in invencij, ki jih proizvaja, ki pa jih mora iznajti tudi analizant v analitični situaciji. Obstoj psihoanalize je zgolj v njeni invenciji, torej v njeni praksi, ki šele po vzniku realnega lahko postane teorija psihoanalize. To ni filozofsko-spekulativna teorija, ki falicizira subjekta, ki o njej govori, temveč teorija, ki je vredna tega imena in tega statusa, saj prelamlja tako subjektivno, kakor družbeno zgodovino.