Ekskluzivno objavljamo pisma iz korespondence pisatelja Jožeta Javorška iz obdobja med letoma 1948 in 1950. Pisma bodo javnosti prvič predstavljena na predavanju Jana Simončiča JAVORŠEK Z LACANOM – POZABLJENI HERETIČNI PISATELJI MED PARIZOM IN SLOVENIJO, 17. decembra 2018 ob 19h v Trubarjevi hiši literature (Stritarjeva 7, Ljubljana).
Vabljeni!
»Ti sama veš, da je tvoj Meksel strašno pameten človek. Imej torej vanj malo zaupanja, pa čeprav veš, da je zaupanje v njem nevarno naloženo… in moli z njim molitev Henrika IV: ”Bog, obvaruj nas naših prijateljev, s sovražniki bomo že sami obračunali!”«
»Ko sem prebral pismo, se mi je stemnilo pred očmi, prijelo me je za grlo in začelo dušiti, zagledal sem široki in omamni Pariz. Sam sem bil v tem četrtem nadstropju, rolete so bile spuščene, zunaj je lilo žareče sonce, ki tako rado uničuje korenine, s katerimi se človek od trenutka do trenutka znova navezuje na zemljo. Bil sem na celi črti izročen brezbrežju. Ni malo krajev na tem planetu, kjer se moj duh ne bi takoj etabliral, toda vedno globlji je moj spor med domačnostjo in tujstvom. Tisti hip, ko sem bral začetek Tvojega pisma, sem hotel biti raje v rimski Emoni, kakor v kranjski Ljubljani.
Tudi to je alienacija, eno zgubiš pa novo dobiš, iz njih sploh ne prideš ven, po moje je človeku bistvena, samo da se menja, zdaj jo vidimo v religiji in individualizmu, čez deset let pa jo bomo prejasno videli v socilologizmu in kolektivizmu. Živ človek je vedno razdeljen, želim Ti, da bi Te ta groza zadržala sredi med domačnostjo in tujstvom, tam se vidi najgloblje in najčisteje na dno življenjskega morja.«
