Dr. Nina Krajnik
7. maj 2025
Dr. Massimo Recalcati je italijanski psihoanalitik in eden najprodornejših mislecev aktualnega časa. S svojim prepoznavnim slogom, ki ga zaznamujeta literarna eleganca in jasnost izraza, je psihoanalizo uspel približati širokemu občinstvu, obenem pa nepopustljivo ohranil teoretsko ostrino in konceptualno moč. Ni naključje, da je v zadnjih dvajsetih letih postal eden najvidnejših lacanovcev v svetu in svojevrsten kulturni fenomen. Njegova beseda navdihuje, spreminja in osvobaja od okvirov ustaljenega, predvidljivega in sterilnega razmišljanja. Njegov tematski horizont sega od subverzivnih branj politike, slikarstva, glasbe, gledališča, filma in literature do vprašanj očetovstva, materinstva, dediščine, ljubezni, žalovanja, praznine in novih konceptualnih pojmov. Med njimi še posebej izstopa metafora Odisejevega sina Telemaha, ki čaka očetovo vrnitev, ter svetopisemski liki Eve, Kajna in Babiloncev, ki ne razumejo pomena meje. V kliničnem delu se osredotoča na psihoanalizo novih simptomov, zlasti na anoreksijo-bulimijo, kar je razvil v okviru svoje organizacije Jonas Onlus – mreže centrov za psihoanalitično kliniko novih simptomov s 34 enotami po Italiji ter Inštituta za raziskave aplikativne psihoanalize (IRPA).
Recalcati je osebnost, ki vzbuja občudovanje, pa tudi odpor in grobe napade, kar je v resnici največja potrditev njegove intelektualne moči. Četudi njegove korenine segajo tik čez mejo, v Furlanijo – Julijsko krajino, pa je delo tega pronicljivega avtorja v Sloveniji do sedaj ostalo razmeroma nepoznano. Eden od razlogov za to je zagotovo tudi pozni nastop lacanske psihoanalize pri nas, pa tudi specifična “slovenska” različica lacanizma, ki je z izključitvijo klinične prakse kot temeljnega pogoja psihoanalitičnega delovanja vzpostavila tako imenovano “teoretsko psihoanalizo”.
Da bi Recalcatijevo besedo približali slovenskemu bralstvu in jo umestili v kontekst, ki ji pripada – torej v diskurz psihoanalitika – bo pri Založbi Slovenskega društva za lacansko psihoanalizo Juno izšlo petnajst njegovih knjig. Ob izidu prvih treh – Kaj ostane od očeta? Očetovstvo v hipermodernem času, Očetnjava brez očetov: Psihopatologija italijanske politike in Noč v vrtu Getsemani, ki jih povezuje vprašanje “izhlapevanja Imena Očeta”, kot je padec očetovske funkcije imenoval Lacan, je aprila v okviru desetega letnika programa psihoanalitične formacije Novi simptomi v času političnih kriz: Vojna potekal njegov seminar. Na njem je spregovoril o tem, zakaj so mlade generacije danes nujno na poziciji heretika, kot tudi o novih oblikah totalitarizmov, ki zaznamujejo naš čas.
Z Recalcatijem sva se srečala v Milanu. V njegovem psihoanalitičnem kabinetu obdanem s knjigami, kjer piše in posluša svoje analizante, sva govorila o stanju psihoanalize, o Jamesu Joyceu ter o ustanovitvi skupne psihoanalitične organizacije v Sloveniji.
Celoten intervju bo objavljen v reviji Slovenskega društva za lacanovsko psihoanalizo Objekt želje. Del pogovora lahko preberete spodaj.
@MRecalcati
Vaše korenine so povezane s Furlanijo – Julijsko krajino, z mestom Pordenone, če se ne motim, ki se nahaja blizu nekdanje železne zavese med Vzhodom in Zahodom, torej blizu meje med Italijo in Slovenijo oziroma bivšo Jugoslavijo. Kakšni so vaši spomini na to obdobje? Kako ste takrat, pred letom 1990, videli jugoslovanski socializem in vojne, ki so se zgodile kasneje?
Moja mama je večino svojega otroštva preživela v Maniagu, blizu Pordenona. Njene korenine so furlanske. Živela je v majhni vasici Fanna z nekaj sto prebivalci. Kot otrok sem tam preživljal samotne poletne počitnice. V tej pokrajini se je rodil in odraščal tudi eden izmed italijanskih pesnikov, ki sem jih imel najraje: Pier Paolo Pasolini. On je s svojo družino živel v Casarsi. Moji spomini na Furlanijo so predvsem spomini na jezik – na jezik, ki sem se ga v njegovih najrazličnejših oblikah naučil razbrati in razumeti, a ga nisem znal govoriti. To je bil trd jezik – skupek zvokov, ki so me očarali onkraj smisla, ki ga nosijo besede. Pravi lalangue, kot bi rekel Lacan. To je bil jezik moje mame. Očaran sem jo poslušal, ko se je pogovarjala s sorodniki in prijatelji. Ta jezik je bil podoben njej: bil je skrivnosten, poln miline in lepote. Moje spomine torej zaznamujeta zmedenost zaradi jezika, ki ga nisem znal govoriti, in lepota moje zelo mlade mame. Potem pa je bila tukaj še narava: breskova drevesa, vinogradi, potoki, reka Tagliamento, podeželje, živali, travniki, veter in sonce, jutranja megla in rosa, srobot in modri cvetovi, deževje, svetloba dneva, kresničke ponoči, polži, stisnjeni ob kamnite zidove po dežju, portulak in levjesrčne rože na prodnatem vrtu…
Kot mlad fant sem obiskal nekdanjo Jugoslavijo – Istro in otok Cres. Moje mladostniško marksistično prepričanje je bilo vedno kritično do režimov tako imenovanega realnega socializma. Prisegal sem na Adorna, ne na Lukácsa. Čutil sem pripadnost tako imenovanemu zahodnemu marksizmu (Gramsci, Sartre, Frankfurtska šola), ne pa stalinizmu ali maoizmu. Svojega potovanja po nekdanji Jugoslaviji se še danes spominjam – še posebej meje, ki so jo nadzorovali oboroženi vojaki z rdečo zvezdo na kapi. Vojne, ki so sledile, sem doživel kot triumf groze makabričnih sanj o Enem, ki se želi vsiliti pluralizmu Dvojega. Demokracija namreč vedno zahteva žalovanje za Enim v imenu Dvojega. Vojna pa je, nasprotno, paranoična skušnjava, da se Eno vsili pluralizmu Dvojega, torej da se zavrne žalovanje za Enim. Tako vidim vojne, ki so preplavile vašo državo.
Kaj vas je vodilo v osebno psihoanalizo? Kdaj, v katerem trenutku ste postali psihoanalitik?
Bil sem na tem, da bi postal filozof. Poleti, po zagovoru svoje diplomske naloge o Freudu in Sartru, sem moral sprejeti odločitev, ali se bom preselil v Frankfurt ali pa se bom za nadaljni študij vpisal na Normalko v Pizi. A v tistem trenutku se mi je nezavedno postavilo po robu. Doživel sem izkušnjo tesnobe. V tem času sem že poznal Lacanovo delo. Z velikim naporom sem se loteval branja njegovih Spisov. Ničesar nisem razumel. Enako je veljalo za mojo tesnobo. Na moje življenje je trkala ena sama velika uganka, ki ga je hromila. Takrat sem sklenil, da bom odločitev o svoji filozofski karieri odložil. In tako sem prvič vstopil v psihoanalizo. Pri izbiri prvega psihoanalitika sem sledil enemu samemu kriteriju: moral je biti osebno analiziran s strani Lacana. V Italiji jih je bilo zelo malo. Eden je živel v Milanu in k njemu sem hodil šest let.
Psihoanalizo sem začel prakticirati pri tridesetih. Nato pa sem osebno psihoanalizo in psihoanalitično formacijo še deset let nadaljeval v Parizu. Psihoanaliza me je rešila. Bil sem izgubljen primer. Kot mlad fant sem do bivanja čutil izjemen gnus. Politični aktivizem in ljubezen do žensk sta bila moj način, da bi lahko omilil nesmisel, za katerega sem čutil, da se lepi name. V srcu sem imel puščavo. Preden sem spoznal Lacana, sta bili moji odločilni bralni izkušnji Beckett in Sartre: Kako živeti, če je vse obsojeno, da se povrne v prah? Če nas noben Bog ne bo mogel rešiti? Če nihče izmed nas ne bo iz tega prišel živ, kot bi rekel Beckett?
Psihoanaliza je bila zame način, kako se radikalno soočiti s tem radikalnim vprašanjem: ali ima življenje lahko smisel, če je usojeno smrti? Zadnje sanje, o katerih sem govoril v svoji zadnji analizi, se vrtijo ravno okoli tega vprašanja. V sanjah pod drevesom srečam Heideggerja. Miren je in spokojen. Okoli naju so travniki, ki spominjajo na mojo Furlanijo. V rokah drži knjigo, katere naslov težko razberem. Ena zadnjih Heideggerjevih knjig nosi naslov Samo kakšen Bog nas lahko reši. Zdi se mi, da je bila ta. A naslov, ki ga v sanjah uspem razbrati, je drugačen: Noben Bog nas ne more rešiti. Toda to odkritje mi ne povzroči tesnobe. Opazujem travnike, obsijane s soncem. Diham. Počutim se živega. Z veseljem se odpravim proti reki.
Zakaj Lacan?
Kot rečeno, z Lacanovimi besedili sem se srečal ob koncu študija filozofije, tik pred zagovorom svoje diplomske naloge o Freudu in Sartru. Do takrat me je moj mentor Franco Fergnani poskušal odvrniti od tega, da bi študiral Lacana. Mislim, da ni imel ravno visokega mnenja o njem. Nasprotno, verjetno ga je imel za prevaranta. Zato me je poskušal usmeriti k bolj sistematičnemu študiju Nietzscheja in njegove nove interpretacije, kar je bilo v tistem času prava renesansa.
Lacanova besedila so se mi zdela neprobojna, kot zid. Začel sem namreč s Spisi, kar je bil verjetno napačen vstop. Študij Lacana je bolje začeti z njegovimi prvimi seminarji. A prav ta vrata, ki so ob vsakem mojem poiskusu, da bi jih odprl, ostajala zaprta, so vzbudila mojo željo po vednosti. Ljubezen ima namreč vselej nekaj skupnega z nemožnim – z nemožnostjo, da bi nekaj odprli, z nemožnostjo, da bi si to lahko prisvojili. Lacan se mi je zdel oddaljen, nedosegljiv. A to me ni odvrnilo, temveč okrepilo moj transfer do njegovega dela. To je v resnici tisto, kar se zgodi ob vsakem ljubezenskem srečanju: življenje in telo ljubljenega postaneta besedilo, ki ga nikoli ne bi prenehal brati.
@MRecalcati
V Sloveniji in širši regiji — v Srbiji, Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem — do leta 2015 nikoli ni deloval noben lacanski psihoanalitik. To Slovenijo in države Zahodnega Balkana uvršča med zadnje kraje na svetu, kjer se je pojavila lacanska psihoanaliza. Po drugi strani pa smo imeli močno prisotnost tudi v svetu znanega pojava tako imenovane “teoretske psihoanalize” oziroma psihoanalize brez klinične prakse, kar je še ostanek prepovedi psihoanalize iz obdobja Jugoslavije. Kako to razumete? Ali je lahko nekdo psihoanalitik ne da bi se ukvarjal s klinično prakso?
Ne obstaja psihoanalitik, ki ne bi prakticiral psihoanalize. Psihoanalitik ni akademski naziv, temveč priznanje, ki se zgodi vsakič, ko analizant zaključi analizo. Analizant je edini, ki lahko poda pričevanje o tem, ali je v času njegove psihoanalize tam bil psihoanalitik. Samo učinki spremembe, ki jih je ustvaril psihoanalitični proces, lahko pričajo o tem, da je psihoanalitik tam tudi dejansko bil. Zato je Lacan jasno razločeval med psihoanalitičnim dejanjem in tem, da nekdo je psihoanalitik. Nič ni hujšega od nekoga, ki se razglasi za psihoanalitika, ne da bi sam šel skozi psihoanalizo ali pa da je ne bi prakticiral. A tudi ni nič hujšega od nekoga, ki je sicer opravil psihoanalizo in jo prakticira, obenem pa verjame, da se lahko v svojo bit umesti kot psihoanalitik, torej da preprosto verjame, da je psihoanalitik! Lacan je zato pogosto ironiziral figuro institucionaliziranega ali samoavtoriziranega psihoanalitika. V vsakem primeru pa, kot nas vselej spomni Lacan, o psihoanalizi lahko vsak govori karkoli, ne more pa početi česarkoli. Psihoanalitikova odgovornost je ena izmed največjih: omogočiti subjektu, ki je padel, se izgubil in je suženj brezupnega ponavljanja, da se znova postavi na noge, začne znova, najde svoj singularni način, kako izstopiti iz tega, in slepo silo gona prevede v etični red svoje lastne, singularne želje.
Pravite, da je psihoanaliza možna izključno v državah z dolgo demokratično tradicijo. Zakaj?
Demokracija je izkušnja svobode, ki izključuje Eno. Gre za trajno žalovanje za Enim. Tega se dobro zaveda Benjamin, ko pravi, da je demokracija proces prevajanja. Ne more obstajati en sam jezik ali en sam narod. To je psihična fantazma vsakega totalitarizma. Psihoanaliza v svoji praksi uresničuje izkušnjo demokracije, saj pluralizem pretvori v subjektivno izkušnjo in s tem vzpostavi nekakšen notranji parlament. Obenem pa psihoanaliza ni zgolj praksa zdravljenja, temveč tudi kritična teorija družbe in etika, ki se upira vsakemu normativnemu idealu. Iz tega razloga totalitarni režimi ne prenašajo psihoanalize in jo zatirajo z vsemi sredstvi. Psihoanaliza ne proizvaja subjektov, ki bi bili prilagojeni realnosti. Ne ustvarja podložnikov ali ubogljivih potrošnikov. Psihoanaliza proizvaja tisto, kar je Althusser imenoval “učinek subjekta.” Gre za singularnost, ki se upira vsaki univerzalnosti – tako univerzalnosti anti-demokratičnih režimov kot tudi univerzalnosti trga.
Kakšen je položaj psihoanalize v času porasta različnih psihoterapij in umetne inteligence? Kdo so danes nasprotniki psihoanalize?
Tako imenovana znanstvena psihologija in kognitivno-vedenjske psihoterapije, ki se nanjo sklicujejo, so zagrizeni sovražniki psihoanalize. Hvalijo se z večjo terapevtsko učinkovitostjo v precej krajšem času, kot ga zahteva psihoanaliza. Načelo, ki vodi njihovo delo, je vzpostavitev normalnega delovanja telesnega in miselnega stroja, kar pomeni, da imajo o subjektu robotsko predstavo. V tem smislu se popolnoma ujemajo z imperativom današnjega vladajočega družbenega diskurza: prilagojeno življenje je tisto življenje, ki se učinkovito sklada z načelom storilnosti in učinkovitosti. A najbolj nevarni nasprotniki psihoanalize so po mojem mnenju kar psihoanalitiki sami – se pravi tisti psihoanalitiki, ki ne znajo prepoznati sprememb našega časa in imajo kompleks večvrednosti, zaradi česar so vedno bolj izolirani od družbenega življenja in njegovih pretresov. To so psihoanalitiki, ki so iz Knjige psihoanalize naredili religiozno, dogmatično knjigo, kar je povsem v nasprotju z duhom Freuda. To so tisti, ki se sklicujejo na čisto psihoanalizo in nasprotujejo vsaki obliki kontaminacije. Z vsakim, ki se sklicuje na čistost, bi morali biti zelo previdni… Največji zločini v zgodovini človeštva so bili in so še vedno storjeni v imenu čistosti.
Ukvarjate se z vprašanji očetovstva, prenosa dediščine, padcem oziroma, kot pravi Lacan, “izhlapevanjem Imena Očeta” v sodobnem času ter novimi simptomi, ki iz tega izhajajo. Od kod vaša želja, da se posvetite ravno tej temi?
Zame je bila prelomna točka moja osebna izkušnja očetovstva. Naučila me je, da brez pričevanja o tem, kaj oče sploh je oziroma kaj lahko je, ni nobene možnosti, da bi obstajala simbolna funkcija Imena Očeta. A ne gre samo za biografsko izkušnjo. Vprašanje očetovstva se mi zdi ključno povezano z aktualnim časom: kako je mogoče uresničiti očetovsko funkcijo v času, ko patriarhalna podoba očetovstva izginja? Najprej je seveda treba zavrniti vsako nostalgično težnjo in žalovanje za izgubo patriarhalne konfiguracije očeta, saj je proces njegovega izhlapevanja nepovraten. Gre predvsem za to, da zapolnimo praznino, ki se je odprla v Imenu Očeta ravno zaradi tega izhlapevanja. Drugače rečeno: izhlapevanje očeta – če še naprej uporabljamo ta Lacanov izraz – po mojem mnenju ni zaključek razmisleka, ampak njegov začetek. Kaj ostane, ko oče izhlapi? Moj odgovor na to vprašanje je, da moramo očeta misliti ne na osnovi slave njegovega Imena, temveč na osnovi singularnosti njegovega dejanja. To je tisto, kar ostane od očeta. Ne pater familias, ki ima zadnjo besedo o smislu življenja, temveč očetovo dejanje – pričevanje o dejanju, ki omogoči, da se Zakon poveže z željo, kot bi rekel Lacan, ne pa da Zakon nasprotuje želji. To dejanje ne izhaja iz rodu ali genealogije. Nima ne spola ne materialne podlage v krvi. To dejanje lahko pride s strani kogarkoli: knjige, srečanja, sestre, matere ali pa s strani trenerja boksa, kot se zgodi v Eastwoodovem filmu Million Dollar Baby…
V knjigi Kaj ostane od očeta opisujete ganljiv prizor Hektorja, ki si sname čelado, da ne bi prestrašil svojega sina, nato pa ga dvigne k nebu in prosi bogove, da bi sin postal močnejši od očeta. Danes živimo v času, ki namesto da bi spodbujal željo in prihodnost mladih, podpira očete, ki se radi enačijo s svojimi otroki, jim ne dovolijo, da bi rasli ali pa jih presegli – v času tako imenovanih anti-očetov, ki, kot pravite, tvorijo perverzno družbeno vez. Kaj je danes rešitev za mlade, ki se soočajo s sistemom, v katerem ne morejo dobiti službe, nimajo možnosti političnega udejstvovanja, predvsem pa se soočajo z očeti, ki si ne želijo, da bi jih otroci presegli, ampak jih, nasprotno, dušijo?
Storiti morajo to, kar je storil Telemah, Odisejev sin v Homerjevi Odiseji. Telemah je anti-ojdipski sin. Ne želi biti v očetovi koži, temveč želi z njim ponovno vzpostaviti zavezništvo. Hkrati pa Telemah ni sin, ki bi melanholično čakal, da se njegov slavni oče, kralj Itake, vrne. Freud bi to melanholično čakanje opisal kot nostalgijo za očetom, ki zaznamuje naš čas in po svetu daje krila vzponu konservativne desnice. Telemah izbere drugačno pot. Dediščino razume kot gibanje ponovne osvojitve. Odpravi se na pot in se ne zadovolji zgolj s tem, da bi čakal na očetovo vrnitev. Poda se na odprto morje. V mojem razumevanju je prav to, da sin tvega in vzpostavi svojo pot, tisto, kar lahko omogoči očetovo vrnitev in ponovno vzpostavitev zavezništva med generacijami…
Tudi v svoji psihoanalitični praksi opažam pojav, ki ga opisujete v knjigi Očetnjava brez očetov, in sicer, da analizanti danes postavljajo vprašanja predvsem o tem, kako postati del sistema, ne pa kako ga subvertirati, spremeniti ali rušiti. Na nekem drugem mestu to povezujete z “gonom varnosti”. Kako je v takšnih okoliščinah sploh mogoče ustvariti možnost spremembe in družbenega preobrata?
Razlikovati moramo med težnjo za konformizmom in gonom varnosti. Težnja za konformizmom je težnja številnih mladih, ki danes, namesto da bi se uprli sistemu, iščejo način, kako bi postali del njega. To so na primer tisti, ki se nekritično identificirajo z miti o individualnem uspehu, lahkem zaslužku, bogastvu in užitku kot edini možni obliki Zakona. Odtujenost mladih od politike je v tem pogledu zelo zgovoren simptom. Gon varnosti pa pomeni introvertiranost, torej zavračanje teh mitov in izstop iz negotovosti življenja v nekakšen psihični suverenizem. To sem definiral kot neo-melanholično težnjo našega časa. V tem primeru ne prevladuje težnja za konformističnim integriranjem v
sistem, ampak težnja po umiku, umestitvi na rob in obrambi pred neobvladljivostjo življenja. Iz kolektivnega vidika je to, če hočete, prehod iz obdobja globalizacije in neoliberalne evforije v nacionalistično regresijo zadnjih let. To je prehod od univerzalizacije trgov h gradnji novih zidov, zapiranju vrat in uveljavljanju suverenističnih populizmov.
Kako ocenjujete trenutno politično ozračje v svetu, zlasti v Evropski uniji? Ali je EU v krizi zato, ker se ni zgodil prenos nasledstva, ki bi omogočil rast, pač pa je privedel do stagnacije?
Menim, da Evropa za nas, Zahodnjake, ni izbira, ampak usoda – edina možna usoda. Druge možnosti ni. Zlasti če upoštevamo, kako si neliberalne in suverenistične tendence v tem trenutku znova med seboj delijo svet. Če želimo nasprotovati tej novi dominaciji, potem ni nobene druge možne izbire kot to, da smo Evropejci. Vendar pa se mora Evropska unija vzpostaviti kot resnični politični subjekt. Ne sme biti zgolj formalno združenje različnih nacionalnih realnosti. Nujno je potreben premik diskurza: številke, birokracija in obramba partikularnih interesov morajo omogočiti prostor za novo politično subjektivnost. Psihoanaliza uči, da Eno nikoli ne more obstajati ločeno od raznolikih lokalnih utelešenj užitka. A če ta utelešenja vodijo v toge fiksacije, potem tudi ni mogoče oblikovati Enega. Namesto tega dobimo fragmentiranost, ki oslabi celoto. Problem je v tem, kako artikulirati razmerje med Enim novega političnega subjekta in raznolikostjo lokalnih oblik užitka…
Kako v svetu, ki ga obvladuje potrošnja, prebuditi željo?
Eden najbolj očitnih paradoksov želje je v tem, da je sicer nujna za to, da je življenje resnično živo, kljub temu pa nikogar ni mogoče prisiliti, da bi želel. Samo pomislite, kaj se dogaja v šolah. Ne moremo zahtevati, da bi šole učile, kako želeti – kot da bi bila želja še en predmet med drugimi. Nikogar se ne da prisiliti, da želi. Želja se prebudi skozi dogodek srečanja. V šoli se to lahko zgodi takrat, ko se učenec sreča z besedami učitelja – besedami, ki ne pojasnjujejo zgolj znanja, temveč prenašajo željo po vednosti. Tisto, kar potrebujemo, je torej več pričevanj želje – ne samo v procesih subjektivacije, ki zadevajo individualno življenje, temveč tudi v kolektivnem življenju. Pri tem mislim na politiko in, še bolj splošno, na življenje institucij. Da bi lahko ponovno oživili institucije, je potrebno omogočiti obstoj ustvarjalne moči želje. V nasprotnem primeru prevlada populistična retorika, ki v imenu institucij nasprotuje želji, institucije pa s tem postanejo zatiralska bremena, ki dejansko ovirajo uveljavitev želje. Ravno v tem je stvar: življenje brez institucij je obsojeno na hiranje in smrt. Toda v institucije moramo vnesti moč želje. Ne samo v psihoanalitične. Mislim na delo Jonas Onlus – Centra za psihoanalitično kliniko novih simptomov, ki v zadnjih letih deluje v bolnišnicah, šolah, zaporih… Za Pasolinija je bil to največji čudež – vzpostaviti institucije ter varovati njihov skrivnostni in ganljivi značaj.
Verjamete v Boga?
Verjamem v Jezusa. Njegova beseda me prepriča. Mislim, da je njegova predstava o življenju, ki ga oživlja moč želje, eden od temeljnih korenov psihoanalize. Verjamem, da bo kamen, ki so ga zavrgli, postal vogelni kamen. Verjamem, da najmanjši vedno šteje več kot največji. Verjamem, da je ljubezen do sovražnika bistvo ljubezni, saj ko ljubimo, vedno ljubimo tisto, kar nam ni na voljo – heteros Drugega, njegovo bit, ki je natanko v tem, da je sovražnik, z drugimi besedami nekdo, ki ga ni mogoče asimilirati. Verjamem v željo kot čudežni kvas življenja. Verjamem, da pravi problem ni – kot meni naš čas – kako si zagotoviti dolgo življenje, temveč kako imeti široko življenje: življenje, ki je zares živo. Verjamem, da je več slave v tem, da daješ, kot v tem, da prejemaš. Verjamem tudi, da Zakon ni proti življenju, temveč na njegovi strani. Ne gre za to, da si Zakon podreja življenje, pač pa, da ga rešuje in omogoča – saj po Jezusu Zakon sovpada z željo. Verjamem, da Jezusova beseda, tako kot beseda psihoanalize, radikalno nasprotuje mazohističnemu kultu žrtvovanja. Kajti prav mazohizem žrtve je resnični “opij za ljudstvo”. Verjamem, da je kritika religije, ki jo Jezus pogumno in odločno razvija, v resnici kritika zamere, ki je značilna za mazohizem. Ne vem, ali je Jezus Božji sin ali ne. Vem pa, da je, kot je dejal Pasolini, v njegovi človeškosti nekaj božanskega.